| Zgodba o Lily (2002) | |
 |
|
|
|
 |
Zgodba
Zgodba o Lili je človeška, ganljiva in zabavna resnična zgodba, ki temelji na dogodkih, ki jih je v preteklih letih doživel scenarist in režiser filma.
Med hladno vojno so številni Grki zaradi državljanske vojne in kasnejše polkovniške diktature postali politični ubežniki na obeh straneh železne zavese. V tej diaspori se znajdejo brez potnih listov in pogosto brez narodnosti.
Eden se mora na jugoslovansko-italijanski meji vrniti, ko z vlakom potuje v Budimpešto; drugi izgine v Sloveniji in ga odkrijejo šele, ko iz Pariza pokličejo jugoslovanskega predsednika, maršala Tita; tretji pa umre z nenavadno, zadnjo željo- naj ga kremirajo in eno polovico pepela raztresejo v Šparti, drugo pa na pariškem pokopališču Montparnasse.
Glavni lik, pripovedovalec, je ustvarjalec filmov, kateremu so polkovniki prepovedali njegove filme. Zbežal je v Pariz, kjer bo posnel politični film o položaju v njegovi domovini. Slavna grška igralka, Melina, bo zaigrala glavno vlogo, ki temelji na življenju Lili, Atenke, ki je sodelovala v odporu, a so jo aretirali in zaprli na varnostni policiji, znani po mučenju. Film naj bi produciral Jules, Melinin mož.
Mlada francoska novinarka, Marina, se zanima za ta edinstven projekt in pripravlja članek "Melinin naslednji film: Zgodba o Lili". Med raziskovanjem projekta vseskozi intervjuja pripovedovalca. Zaljubi se vanj in postane njegova ljubica. Njeni intervjuji se nadaljujejo v postelji. Od tu naprej pripovedovalec doživlja nepričakovane, nenavadne, občasno smešne pustolovščine, ki so dobrodošlo nasprotje njegovemu nastajajočemu scenariju.
Igralska zasedba
Bruno Putzulu
Član Comédie française.
Celovečerni filmi:
2001 Lulu (Jean-Henri Roger)
2001 Éloge de l'amour (Jean-Luc Godard)
2001 Entre Nous (Serge Lalou)
2000 De l'amour (Jean-Francois Richet)
2000 Les gens qui s'aiment (Jean-Charles Tacchella)
2000 Virilité et autres sentiments moderne (Ronan Girre)
1999 Les Passagers (Jean-Claude Guiguet)
1999 Le Sourire du clown (Eric Besnard)
1998 Petits désordres amoureux (Olivier Peray)
1998 Pourquoi pas moi? (Stéphane Giusti)
1998 Une minute de silence (Florent Emilio Siri)
1996 Les Aveux de l'innocent (Jean-Pierre Améris)
1995 L'Appât (Bertrand Tavernier)
1994 Emmene-moi (Michel Spinoza)
Kratki filmi:
2000 Guedin (Frédy Busso)
1998 Le Réceptionniste (Ivan Calbérac)
Nagrade:
1999 César (francoska filmska nagrada)
Najbolj obetajoč igralec za vlogo v filmu Petits désordres amoureux Olivierja Perayja
Yorgo Voyagis
1997 Zivaeri (G. Cordellas)
1997 Sous les pieds des femmes (Rachido Krin)
1988 Courage mountain (Chr. Leitch; produkcijska hiša Kruger Brent)
1988 Venezia rosso sangue (E. Percier)
1988 Bourne identity (Roger Young; produkcijska hiša Warner Bros)
1987 Paris project (Roman Polanski)
1986 Naso di cane (Pasquale Squitieri)
1982 Allegria (Dino Risi)
1977 I nuovi mostri (Dino Risi)
1976 Jesus of Nazareth (Franco Zeffirelli)
Anna Galiena
Kino:
2000 Desafinado (Manuel Gomez Pereira)
2000 Bibo per sempre (E. Coletti)
1999 The Venice project (Robert Dornhelm; ob Lauren Bacall)
1999 Come te nessuno mai (Gabriele Muccino)
1998 Amor nello specchio (Salvadore Maira)
1997 Preference (Grégoire Delacourt)
1996 Cuestion de suerte (Rafael Moleon)
1996 Tre (Cristian De Sica)
1996 The leading man (John Duigan)
1995 Cervellin fritti impanatti (Maurizio Zaccaro)
1995 Trois vies et une seule mort (Raoul Ruiz)
1995 Les caprices d'un fleuve (Bernard Giraudeau)
1994 La scuola (D. Luchetti; nagrada Davida Donatella)
1993 Mario and the magician (Klaus M. Brandauer)
1993 Senza pelle (Alessandro d'Alatri; nagrada občinstva; filmski festival v Luzernu 1994; nagradi za najboljšo igralko Globo d'Oro in Grolla d'Oro)
1993 Being human (Bill Forsyth)
1992 L'ecrivain public (Jean-François Amiguet)
1992 Vieille canaille (Gérard Joud'hui)
1991 Jamon jamon (Bigas Luna; srebrni lev, Beneški filmski festival)
1990 La viuda del Capitan Estrada (José Luis Cuerda)
1990 Le mari de la coiffeuse (Patrice leconte; 7 nagrad césar; nominacije, 1991; nagrada Louisa Delluca, 1991)
1990 Jours tranquilles a Clichy (Claude Chabrol)
1989 Willy signori e vengo da lontano (Francesco Nuti)
1987 La Travestie (Yves Boisset)
1986 Mosca addio (Mauro Bolognini)
Zaigrala je tudi v številnih televizijskih serijah, nadaljevankah, filmih. Za svojo umetniško kariero je prejela nagrado Vittoria de Sice.
Minas Hadjissavas
Je bil l.1948 rojen v Atenah. Diplomiral je na Dramski šoli narodnega gledališča in se udeleževal dramskega krožka na pariškem "Coursu Simonu". V 70-ih letih je bil soustanovitelj svobodnega gledališča (Free Theater) in imel pomembno vlogo pri ustvarjanju novih načinov gledališkega izražanja.
Gledališče: Glavne vloge v Shakespearovih igrah:Romeo (Romeo in Julija), Benedikt (Mnogo hrupa za nič), Caliban (Vihar), Hamlet (Hamlet), Oberon (Sen kresne noči); Beaumarchais: Figaro (le Barbier de Seville et le mariage de Figaro) Bertold Brecht: Ardac (Kavkaški krog s kredo), Galileo (Življenje Galilea) Samuel Beckett: Willy (Srečni dnevi) Aphra Behn: Potepuh Čehov: Vershinin (Tri sestre), Platonov.
Zaigral je tudi v številnih grških tragedijah in komedijah: Evripid, Sofoklej, Ajshil, Aristofan.
Kino:
18 filmov in 15 kratkih filmov. Na solunskem filmskem festivalu je prejel nagrado za najboljšo glavno in stransko moško vlogo.
Televizija:
Številne nadaljevanke; dvakrat prejel nagrado za najboljšega televizijskega igralca.
Nikos Kavoukidis
Filmsko kariero je začel s 15 leti kot asistent ustvarjalcev filmov Philopimina Finosa in Dinosa Katsouridisa pri Finos Film. Tam je ostal do leta 1968 in skrbel za fotografijo ter montažo pri celovečercih Alekosa Sakellariosa, Dinosa Demopoulosa, Yannisa Dalianidisa in drugih. Poleg tega je sodeloval pri dokumentarcih "The Ascent to Kavryta" (1958) in "Olympia, land of gods and men" (1963). Slednjega je tudi režiral. Leta 1969 je ustanovil svojo filmsko in montažno družbo Tele-film N. Kavoukidis & Co., ki je zaslužna za produkcijo dveh celovečercev, nekaj dokumentarcev, več kot 3.500 reklam, ter koprodukcijo šestih celovečercev in petih kratkih filmov. Sodeloval je s številnimi režiserji, med njimi so Koundouros, Cacoyannis, Voulgaris, Panayotopoulos, Serdaris, Dadiras. Kot direktor fotografije in montažer je ustvaril približno 50 filmov, med drugim tudi "Hold-up in Athens", "The Engagement of Anna", "Byzantine Rhapsody", "1922", "The Colours of the Iris", "The Mediterranean on Fire", "The Descent of the Nine", "Aphrodite's Island" (s Katino Paxinou), "The Man with the Carnation", "Bordello", in "Lord Byron". Od leta 1957 snema najpomembnejše politične dogodke v Grčiji, med slednjimi je bil tudi študentski upor na tehnični univerzi v Atenah. Leta 1974 je pri svoji filmski družbi ustvaril dokumentarec "Testimonials", ki govori prav o tem študentskem uporu in se je dobro odrezal na številnih mednarodnih filmskih festivalih. Na solunskem filmskem festivalu je štirikrat prejel nagrado za najboljšo kinematografijo, na ministrstvu za kulturo pa dvakrat helensko filmsko nagrado, prav tako za najboljšo kinematografijo.
V zadnjem času je zaslužen za filma "The Photographers" Nikosa Koundourosa (najboljša kinematografija) in "The Very Poor" Antonisa Kokkinosa, ter za televizijski nadaljevanki "The Great Rage" Costasa Koutsomitisa (Mega Channel) in "Secret Journeys" Antonisa Kokkinosa (Alpha Television Network).
Dora Lelouda
Atenka je študirala slikarstvo na I'Ecole des Beaux Arts v Ženevi in kasneje na Ecole de Beaux Arts v Parizu (Atelier Souverbie). Sodelovala je pri številnih skupinskih razstavah v Grčiji in v tujini. Obenem je bila scenografka in kostumografka za gledališče, kino in televizijo. Sodelovala je z Narodnim gledališčem (v igrah režiserja D. Mavrikiosa, G. Charlambousa in drugih), Narodnim gledališčem severne Grčije (režiser I. Kampanellis), gledališčem Cephalonia (M. Volonakis), bruseljskim Théâtre des Beaux Arts (Henry Ruder) in gledališčem Diplous Eros (M. Marmarinos in H. Goebbels). Zaslužna je tudi za scenografijo in kostumografijo za produkcije "Three Little Musicals", "Cosi Fan Tutte" in Sacred Songs of Love". Za svoje filmsko delo je prejela tri nagrade na solunskem filmskem festivalu in tri helenske filmske nagrade na ministrstvu za kulturo.
Sodelovala je tudi pri mednarodnih filmskih in televizijskih produkcijah in pri televizijski nadaljevanki "Straw Hats" Yanissa Lapatasa, posneti po romanu Margarite Lymberakis.
Filmska ekipa
Robert Manthoulis (režiser in scenarist)
Rojen Grk, ki od leta 1967 živi v Parizu. Na filmskih platnih se je vrtelo šest njegovih celovečernih filmov, režiral pa je še 114 ur televizijskih filmov in dokumentarcev, večinoma za francosko televizijo, pogosto v koprodukciji s švicarsko, nemško in grško televizijo Njegovi filmi so prisotni in se vrtijo v večini evropskih držav, v Kanadi, Avstraliji in Ameriki. Njegov 8-urni film "Drifting Cities" so 50-krat zavrteli na TF1 (francoskem prvem programu). Sodeloval je na nekaj festivalih in tekmovanjih, prejel nagrade v Solunu (s celovečercem "Face to Face" nagrado za najboljšega režiserja, nagrado grand prix za dokumentarca "Of Men and Gods" in "The Greatest Force"), v Luzernu (nagrado žirije za "Face to Face"), v Atenah (za film "Hands up, Hitler!" nagrado kritikov za najboljši scenarij in najboljšega igralca), v Bruslju ("The Blues between the Teeth" je bil pri kritikih nominiran za najboljši film leta), na festivalu F.I.P.A. (posebna pohvala za dokumentarec "The Greek Civil War"). Njegove filme so predstavljali še na festivalih v Cannesu, Moskvi, Lausanni in Utrechtu.
ROBER MANTHOULIS O FILMU: "Ta film ni tragedija. Nepričakovani, slikoviti položaji, ki jih opisuje, so duhoviti in v očeh naših brezmejno optimističnih grških likov nikoli nepremostljivi. Zgodba govori o resničnih dogodkih, a se ob tem poslužuje ironije. V komediji se realnost zadržuje v mejah absurdnosti - kjer se ponavadi rodi zgodovina - kot pri starodavni satirični drami, ki je zasmehovala mitične like grške tragedije. Sarkazem nam omogoča ponovni premislek in olepšanje izkušenj, s tem pa lažje prenašamo svoja bremena. Nikogaršnja zemlja je prepletena z ubežniki, ki verjamejo, da so del odporniškega gibanja. V izgnanstvu skušajo svetu prikazati brezobzirnosti svoje domovine. Ob razkrivanju le-teh pa bodo uspeli le, če bodo živeli svoja življenja, to pa je že samo po sebi velik uspeh. Ne vidijo se kot žrtve. Sredozemci na svoje izkušnje gledajo s humorjem, ki zamenja žalost in razočaranje."
|
|
|
|
URADNA STRAN
IMDB
