| Noč na letališču (2002) | V kinu od: 17. 07. 2003 |
 |
|
|
|
|
|
 |
Zgodba
Gre za enega tistih dni, ko gre vse narobe, ko se usoda poigrava na najbolj krut način. Začele so se šolske počitnice, na pariškem letališču Roissy Charles de Gaulle pa pride do stavke pilotov, zrušitve računalniškega sistema, poleg tega pa je še slabo vreme. Ljudje obtičijo na letališču, še posebej dva izmed njih se nenehno srečujeta.
Rose je maskerka, ki skriva svojo ranljivost pod debelo plastjo 'make-up'a in beži v Mehiko. Poceni vozovnica, kupljena v zadnjem hipu, jo bo popeljala stran od moškega, ki ga že dolgo skuša zapustiti. Končno uvidi, da je njeno življenje polomija.
Felix je odločen poslovnež, ki je obogatel v Ameriki z industrijo zamrznjene hrane. V poslovnem razredu potuje v München, da bi poiskal žensko, v katero naj bi bil še vedno zaljubljen. Je na robu živčnega zloma, vendar tega ne prizna.
Nihče od njiju si ne želi družbe. Toda v pičlih 24 urah človeka, ki nimata prav nič skupnega, skupaj doživita najlepšo in nepredvideno dogodivščino svojega življenja.
Igralska zasedba
Juliette Binoche (Rose)
Juliette Binoche, hčerka igralke in kiparja, se je že zelo zgodaj pojavila na filmskem platnu. Svojo prvo glavno vlogo je odigrala v filmu Jean-Luca Godarda Je vous salue Marie, kmalu za tem pa se je pojavila tudi v filmu Andréja Téchinéja Rendez-Vous.
Sledila sta dva filma Leosa Caraxa : Mauvais Sang (Bad Blood) in Les Amants du Pont Neuf, v katerem je igrala revno enooko slikarko in za katerega je obenem oblikovala tudi plakat.
Leta 1988 je nastopila v "ehovi drami "La Mouette", ki jo je reairal Andrei Konchalovsky.
Že pri 22 letih je prvič privabila pozornost mednarodnih filmskih kritikov z vlogo v filmu The Unbearable Lightness of Being, kjer je zaigrala ob Danielu Day Lewisu. Njen prvi angleški film ji je odprl vrata do izredno uspešne mednarodne kariere.
Leta 1991 je upodobila Cathy v Wuthering Heights, njenega Heathcliffa pa je zaigral Ralph Fiennes. V filmu Louisa Mallea, Damage, se je zapletla v strastno afero s svojim tastom, ki ga je zaigral Jeremy Irons.
Leto kasneje ji je vloga v filmu Krzysztofa Kieslowskija Three Colors: Blue prinesla nagrado beneškega filmskega festivala za najboljšo igralko in nagrado César (francoskega oskarja) v isti kategoriji.
Leta 1994 je postala mati, naslednje leto pa je bila izbrana za glavno junakinjo v najdražjem francoskem filmu vseh časov (35 milijonov dolarjev) Le Hussard sur le toit. S svojo očarljivo upodobitvijo lika Pauline je ponovno naletela na pohvale kritikov.
Sledila je glavna vloga v romantični komediji A Couch in New York, kjer je zaigrala ob Williamu Hurtu.
Leta 1997 je doživela vrhunec svoje kariere z vlogo bolničarke v filmu Anthonyja Minghellae Angleški pacient. Prejela je National Board of Review Award za najboljšo stransko igralko, na berlinskem filmskem festivalu Silver Bear Award za najboljšo igralko, poleg tega pa še oskarja za najboljšo stransko vlogo. Leta 1998 je v Londonu v gledališču Almeida tri mesece igrala v igri "Naked".
Kasneje se je pojavila v francoskih filmih kot so Aliceet Martin, Les Enfants du Sičcle, La Veuve de Saint Pierre, za vlogo v filmu Lasseja Hallstroma Chocolat ji je evropska filmska akademija dodelila People's Choice Award za najboljšo igralko, bila pa je nominirana tudi za oskarja za najboljšo igralko.
Leta 2001 je na newyorškem Broadwayju igrala v drami Harolda Pinterja "Betrayal".
Jean Reno (Félix)
Jean Reno (Juan Moreno) se je španskim staršem rodil leta 1948 v Casablanci. Pri 17 letih se je ustalil v Franciji, kjer je začel študirati dramo. V 70-ih letih se je zadovoljil z gledališčem in televizijo. Z gledališko skupino Didiera Flamanda je potoval po Evropi, leta 1979 pa je dobil vlogo v filmu Coste Gavrasa Clair de Femme.
Med snemanjem filma Raphačla Delparda, Les Bidasses aux Grandes Manoeuvres, je Reno spoznal Luca Bessona, takrat pomočnika režiserja. To je spremenilo njegovo življenje, saj sta se odločila za sodelovanje, kar je pomenilo začetek Renovega zvezdništva. Njun prvi skupni film je bil L'Avant Dernier, v katerem je Reno igral apokaliptičnega bojevnika v filmu Le Dernier Combat (The Last Battle) in prvič naletel na pohvalo kritikov. Sledila je še vloga gluhega bobnarja v filmu Subway in frajerskega šoferja v filmu The Big Blue. V slednjem je prvič odigral glavno vlogo, ob Jean-Marcu Barru in Roseanni Arquette. Film je doživel mednaroden uspeh tako med kritiki kot med gledalci. Dve leti kasneje je Reno zaigral profesionalnega morilca v Bessonovi Nikiti, leta 1994 pa je sledil kultni hit Léon (The Professional). Film Jet Lag, ki je bil posnet v Ameriki, mu bo odprl vrata do Hollywooda.
Kljub vsemu pa Jean Reno ni zanemarjal svoje kariere v Franciji, kjer mu je največji uspeh prinesla komedija Jean-Marie Poiré Les Visiteurs. Po zaslužku je film najuspešnejši v vsej francoski zgodovini. Reno je kasneje igral še v nadaljevanju tega filma Les Visiteurs Acte 2 -Les Couloirs du Temps in v ameriški različici Just Visiting.
Obenem ni pozabil na svojo mednarodno kariero. Manjšo vlogo je imel v filmu Lawrenca Kasdana Francoski poljub, kasneje je ob Tomu Cruiseu zaigral v filmu Briana De Palme Misija: Nemogoče. Po dveh francoskih filmih: Le Jaguar in Un Amour de Sorciere (Witch Way Love), se je vrnil v Ameriko z vlogo v romantični komediji Roseanna's Grave. Sledili sta vlogi v velikih ameriških produkcijah: Godzilla režiserja Rolanda Emmericha in Ronin, kjer je Reno zaigral ob Robertu DeNiru.
Renova želja je: vsakič ko posname film v Franciji, posneti tudi enega v Hollywoodu. Prav zaradi slednjega ne preseneča dejstvo, da se je leta 2000 vrnil v Francijo za vlogo v filmu Mathieua Kassovitza Les Rivieres Pourpres (The Crimson Rivers).
Pred kratkim je zaigral še v filmu Johna Mc Tiernana, sodobni verziji leta 1975 posnetega filma film Rollerball, in v komediji Gérarda Krawczyka Wasabi.
Filmska ekipa
Daniele Thompson (režija in scenarij)
Filmska in televizijska scenaristka je že zgodaj v svoji karieri zaslovela s fenomenalno komedijo La Grande Vadrouille (Don't Look Now We're Being Shot At), ki jo je napisala skupaj s svojim očetom Gérardom Ouryjem, enem izmed najbolj slavnih francoskih komikov. Njen začetni pohod v filmski svet je neverjeten, saj komedija ostaja najuspešnejši film zadnjih 30 let. Z njo si je Daniele Thompson prislužila naziv ene najboljših francoskih scenaristk.
Daniele Thompson je še naprej sodelovala z Gérardom Ouryjem, veliko uspeha je požela s filmi Le Cerveau (The Brain), La Foliedes Grandeurs, Les Aventures de Rabbi Jacob, L'as des as in Levy et Goliath. Zatem je svoj talent prikazala še v sodelovanju z drugimi, pisala je za ugledne režiserje kot so Claude Pinoteau (filma LaBoum-The Party in L'étudiante-The Student), Patrice Chéreau (filma La Reine Margot-Queen Margot in Ceux qui m'aiment prendront le train-Those Who Love Me Can Take The Train), prav tako pa tudi za Alaina Berberiana (Paparazzi) in Gabriela Aghiona (Belle Maman - Beautiful Mother).
Njen talent za komedije in obenem dramatične dialoge ji je prinesel številne nominacije za francoskega oskarja: Cousin Cousine, La Reine Margot, Ceux qui m'aiment prendront le train...
V zadnjem času je Thompsonova s svojim sinom Christopherjem napisala scenarij za film La Buche (Season's Beatings), pri katerem je akcijo prvič vodila z režiserskega stola. Film je bil uspešnica tako med gledalci kot med kritiki. S sinom sta prejela nominacijo za francoskega oskarja za najboljši scenarij, sama je bila nominirana za najboljšo novo režiserko celovečerca, Charlotte Gainsbourg pa je dobila oskarja za najboljšo stransko vlogo. Daniele in Christopher Thompson sta prejela tudi nagrado Les Lumieres de Paris (francoska različica zlatega globusa) za najboljši scenarij.
Noč na letališču je drugi celovečerec, v katerem se je Daniele Thompson preizkusila kot scenaristka in obenem kot režiserka.
Alain Sarde (producent)
Alain Sarde je začel svojo filmsko kariero leta 1977 kot koproducent filma Andréja Téchinéa Barocco. Kasneje je postal eden najboljših francoskih producentov, tako komercialnih filmov kot tudi bolj posebnih filmov "films d'auteurs." V sodelovanju z režiserji kot so Pierre Granier-Deferre, Jean-Luc Godard, Bertrand Blier, Bertrand Tavernier, Alain Corneau, Coline Serreau, David Lynch, Claude Sautet in Jacques Doillon je Alain Sarde produciral že več kot 130 filmov.
|
|
|
|
URADNA STRAN
IMDB
