| Ljubezen v mesečini (2002) | V kinu od: 12. 06. 2003 |
 |
|
|
|
|
|
 |
Zgodba
V življenju in ljubezni pričakuj nepričakovano.
Režiser celovečerca "Mesto angelov", Brad Silberling, je tokrat poskrbel za pretresljivo zgodbo ganljive iskrenosti in nepričakovanega humorja. Drama govori o življenjskem preporodu, osvoboditvi in odkritju, da se ljubezen pojavi v najbolj nepričakovanih trenutkih. V filmu "Moonlight Mile" igrajo oskarjevi nagrajenci Dustin Hoffman, Susan Sarandon in Holly Hunter.
Ob nepričakovani izgubi svoje zaročenke se življenje Joeja Nasta (JAKE GYLLENHAAL) popolnoma spremeni. Njegova dejanja in vedenje se prilagodijo okolici, ki ga dojema kot žalujočega bodočega soproga in popolnega bodočega zeta Benu (DUSTIN HOFFMAN) in JoJo (SUSAN SARANDON). Nenadoma pa v njegovo življenje vstopi druga ženska in Joe se znajde v precepu. Naj se še vedno prilagaja okolici ali naj posluša svoje srce in sledi čustvom?
Neverjetna ljubezenska zgodba se odvija v Novi Angliji v zgodnjih sedemdesetih. Govori o mladeniču, ki po prezgodnji smrti svoje zaročenke ostane pri njeni družini. Med žalovanjem in sodnim postopkom, ki ga sproži javna tožilka (Holly Hunter), da bi za družino našla zadoščenje, pa se proti svoji volji zaljubi v drugo žensko (Ellen Pompeo).
Igralska zasedba
Jake Gyllenhaal
Jake Gyllenhaal je sin producentke/scenaristke Naomi Foner in režiserja Stephena Gyllenhaala, zato ni presenetljivo, da igra že od otroštva. Odraščal je v Los Angelesu, nastopal v šolskih igrah, na filmskem platnu pa se je prvič pojavil v petem razredu osnovne šole, ko je zaigral sina Billy Crystala v poletni komediji "City Slickers". Tudi kasneje je sodeloval z najboljšimi filmskimi talenti. V filmu "A Dangerous Woman" s svojo mamo, Debro Winger, leta 1994 pa je v televizijski seriji "Homicide", ki jo je režiral njegov oče, igral sina Robina Williamsa. Kot odraslega igralca so ga označili za bodočo filmsko zvezdo za prepričljivo upodobitev Homerja Hickama, resničnega izdelovalca raket, v odlično sprejeti drami "October Sky".
Čeprav se je odločil za nadaljnji študij na Columbia University, je ostal ustvarjalen. Igral je v rock skupini in imel ob Drew Barrymore glavno vlogo v filmu "Donnie Darko", ki se je potegoval za nagrade na filmskem festivalu Sundance. Gyllenhaal se je istega leta pojavljal kot glavni lik v komediji "Bubble Boy". Lani je v Londonu nastopal v igri "This Is Our Youth", potem pa je po naključju nastopil kot mlajši ljubezenski objekt v dveh komedijah. Kot občutljiv šef Catherine Keener v duhovitem filmu Nicole Holofcener "Lovely and Amazing", ter očarljiv, a zbegan sodelavec Jennifer Aniston v filmu Miguela Artete "The Good Girl".
Dustin Hoffman
Prihod Dustina Hoffmana leta 1967 je pomenil začetek novega obdobja hollywoodskega zvezdništva. S svojo drobno postavo in skromnostjo ni bil ravno filmski lepotec, vendar se je kmalu uveljavil kot eden najbolj priljubljenih igralcev svoje generacije. Bil je znan kot težaven talent in slovel je po svojih nesoglasjih z režiserji in po tem, da se je popolnoma poglobil v svoje like. Boril se je s stereotipi in zato izbiral nejunaške vloge. Pogosto je upodabljal nemirne, celo tragične like, ki so redko doživeli srečen konec. Zoral je ledino vsem igralcem, ki sedaj niso bili več omejeni na junaške, presunljive karakterizacije. Uspel je lahko vsakdo, ne glede na morebitne fizične omejenosti.
Hoffman se je rodil 8. avgusta 1937 v Los Angelesu. Prvotno je hotel postati zdravnik, potem pa se je osredotočil na igranje in tako je ob Genu Hackmanu redno nastopal v gledališču Pasadena. V New Yorku je opravljal številna priložnostna dela, občasno je dobil kakšno manjšo televizijsko vlogo, kasneje pa je nastopal v poletnih predstavah. Ker ni doživel večjega uspeha, je Hoffman celo opustil igranje in se posvetil poučevanju. Leta 1960 je dobil vlogo v nebroadwayski produkciji "Yes Is for a Very Young Man", naslednje leto pa v igri "A Cook for Mr. General". Zatem dve leti ni nastopal. V tem času je skupaj z Leejem Strasbergom obiskoval Actors' Studio in se zagrizeno učil tehnik igranja. Leta 1964 je nastopil v vrsti gledaliških projektov, kot sta "Waiting for Godot" in "The Dumbwaiter". Dve leti kasneje je prejel nagrado Best Actor Obie za delo v igri "The Journey of the Fifth Horse".
Leta 1967 je doaivel svoj filmski prvenec z majhno vlogo v celovečercih "The Tiger Makes Out" in "Un Dollaro per Sette Vigliachi", zaigral pa je tudi v odlično sprejeti farsi "Eh?". V tej vlogi ga je opazil režiser Mike Nichols, ki mu je ponudil glavno vlogo v črni komediji "The Graduate". Čeprav je imel Hoffman takrat že 30 let, je izvrstno upodobil odtujenega študenta in vloga mu je prinesla nominacijo za oskarja, poleg tega pa je postal močno priljubljen med mladim občinstvom. Drugo nominacijo za oskarja si je prislužil z vlogo v Schlesingerjevem filmu "Midnight Cowboy", dobitniku oskarja leta 1969.
Upodobitev legendarnega komedijanta Lennyja Brucea v Fossejevi biografiji "Lenny" mu je prinesla tretjo nominacijo za oskarja.
Drama "Kramer proti Kramerju" je bila velika uspešnica in vloga ločenega očeta je Hoffmanu v četrtem poskusu končno prinesla oskarja. Prejel je tudi zlati globus in nagradi kritikov New Yorka in Los Angelesa. Komedija Sydneya Pollacka "Tootsie" je še bolje polnila blagajne (skoraj 100 milijonov dolarjev). Vloga brezposelnega igralca, ki se obleče v žensko, da bi dobil vlogo v žajfasti nadaljevanki, mu je prinesla novo nominacijo za oskarja.
Po dveh letih se je Hoffman vrnil z vlogo Willyja Lomana v broadwayski oživitvi drame "Death of a Salesman". Leto kasneje mu je nastop za CBS prinesel nagrado emmy in zlati globus. K filmu se je vrnil leta 1987, ko je ob Warrenu Beattyju zaigral v komediji Elaine May "Ishtar". Po hladnem odzivu občinstva so bili v igri številni filmi, potem pa se je končno odločil, da ob Tomu Cruiseu zaigra v Leninsonovem filmu "Rain Man". Za vlogo avtističnega srednjeletnika je prejel drugega oskarja za najboljšega igralca, film pa je naletel na odličen sprejem tako občinstva kot kritikov. Naslednje leto se je vrnil k drami, upodobil je Shylocka v "The Merchant of Venice", sledil je film "Family Business", kjer je zaigral ob Seanu Conneryju in Matthewu Brodericku.
Po skoraj neopazni vlogi v po stripu posnetem Beattyjevem filmu "Dick Tracy" je Hoffman igral v filmu "Billy Bathgate", sledile pa so vse bolj medle vloge. Istega leta je bil Captain Hook v Spielbergovem filmu "Hook", ki je pomenil razočaranje za vse vpletene. Po prav tako neuspelem filmu "Hero" je Hoffman za tri leta zapustil filmska platna. Vrnil se je z zmerno uspešnim filmom "Izbruh", ponoven neuspeh pa je bil Correntejev film "American Buffalo", posnet po drami Davida Mameta. Leta 1996 je ob Robertu De Niru in Bradu Pittu zaigral v Levinsonovi drami "Sleepers", potem pa so sledili "Mad City", "Sphere" in "Wag the Dog". V zadnjem filmu je bil za vlogo Stanleya Motssa, nevrotičnega producenta, ponovno nominiran za najboljšega igralca. Aprila 1999 mu je American Film Institute posvetil slovesnost A Tribute to Dustin Hoffman, kjer je prejel AFI, nagrado za življenjske doseake.
Susan Sarandon
S svojo dostojanstvenostjo se igralka vseskozi odmika od pravil hollywoodskega zvezdništva. Njena priljubljenost je vse večja, obenem pa je vse boljše tudi njeno igranje. Pooseblja močno in privlačno starejšo žensko, kar v filmih ni prav pogosto. Rodila se je 4. oktobra 1946 v New Yorku kot najstarejša od devetih otrok. Igranje jo je pričelo zanimati šele po študiju na Catholic University, ko se je poročila z igralcem Chrisom Sarandonom. Moaa je spremljala na avdicije in leta 1970 dobila glavno vlogo v kontroverznem filmu "Joe". Nenadoma je bila njena igralska kariera v polnem zagonu. Nastopala je v žajfasti nadaljevanki "A World Apart" in leta 1972 zaigrala v filmu "Mortadella".
Sledila sta filma "Lovin' Molly" in "The Front Page", leta 1975 pa se je dokončno uveljavila z vlogo Janet Weiss v klasiki "The Rocky Horror Picture Show". Istega leta je ob Robertu Redfordu zaigrala v filmu "The Great Waldo Pepper", potem pa so sledile medle vloge v precej neopaznih projektih. Njena kariera je spet doživela vzpon s provokativnim filmom Louisa Mallea "Pretty Baby", kjer je igrala prostitutko. Z Malleom je ponovno sodelovala pri filmu "Atlantic City", ki ji prinesel prvo nominacijo za oskarja. Po vlogi v Mazurskyjevem filmu "Tempest" je v Scottovi kontroverzni grozljivki "The Hunger" zaigrala znanstvenico, ki jo zapelje vampirka (C. Deneuve). Sledila je črna komedija "Compromising Positions".
Že od samega začetka je bila njena kariera precej pestra, pravo zvezdništvo pa je doživela sredi osemdesetih, ko je ob Jacku Nicholsonu, Cher, in Michelle Pfeiffer zaigrala v uspešnici "The Witches of Eastwick". Leta 1988 je pri 40-ih letih končno postala zvezda z vlogo v Sheltonovi komediji "Bull Durham". In kar je še pomembnejše, na snemanju je spoznala Tima Robbinsa, kar je pomenilo začetek dolgoletne zveze. Po glavni vlogi v drami "A Dry White Season" je ob Geeni Davis zaigrala v filmu "Thelma in Louise", eni največjih uspešnic tistega leta, ki je obema igralkama prinesel nominacijo za oskarja. Sarandonova je bila ponovna nominiranka leta 1992 in 1994 za vlogi v filmih "Lorenzo's Oil" in "The Client", leta 1995 pa ji je Robbinsov film o smrtni kazni "Dead Man Walking" končno prinesel prvega oskarja.
Kot uveljavljena filmska zvezda si je zdaj lahko sama izbirala projekte. Odločila se je posoditi glas v Burtonovem animiranem filmu "James and the Giant Peach". Dve leti kasneje je bila vidnejša v trilerjih "Twilight" (ob Paulu Newmanu in Geneu Hackmanu) in "Stepmom" (ob Julii Roberts). Istega leta je zaigrala tudi stransko vlogo v Turturrovem filmu "Illuminata.".
Leta 1999 je v filmu "Anywhere But Here" zaigrala mati Natalie Portman, sledil pa je še film "Cradle Will Rock", prva Robbinsonova režija po filmu "Dead Man Walking". Na televiziji je ob Stephenu Dorffu nastopila v filmu "Earthly Possesions", posnetem po istoimenskem romanu Anne Tyler.
Holly Hunter
Ena najbolj talentiranih in karizmatičnih igralk Hollywooda se je uveljavila s pametnimi in prepričljivimi upodobitvami ekscentričnih žensk. Rodila se je 20. marca 1958 v Conyersu, v Georgii, odraščala je na farmi kot najmlajša od sedmih otrok. Ob vzpodbudi svojih staršev je začela igrati že zelo zgodaj, svojo prvo vlogo je odigrala v petem razredu osnovne šole. Na Carnegie Mellon University v Pittsburghu je obiskovala dramski krožek, nato pa se je odpravila v New York ustvarjat svojo igralsko kariero. Nebroadwayski prvenec je doživela leta 1981, usoden preobrat v karieri pa se je zgodil, ko je obtičala v dvigalu z dramsko pisateljico Beth Henley. Posledica slučajnega srečanja je bil njej nastop v produkciji "The Miss Firecracker Contest" in leta 1982 broadwayski prvenec "Crimes of the Heart".
Obenem se je pojavila tudi na filmskem platnu v grozljivki "The Burning" ob takrat podobno neznanem igralcu Jasonu Alexandru. Leta 1982 se je preselila v Los Angeles, kjer se je pojavljala v televizijskih filmih, preden je leta 1984 dobila stransko vlogo v filmu "Swing Shift". Istega leta je prvič sodelovala z Ethanom in Joelom Coenom v filmu "Blood Simple", kjer pa je bilo moč slišati samo njen glas na telefonski tajnici. Precej neopazna je bila vse do leta 1987, ko se je končno uveljavila z glavno vlogo v filmu bratov Coen "Raising Arizona" in prejela nominacijo za oskarja za vlogo v filmu "Broadcast News". Leta 1989 je naletela na pozitivno kritiko za vlogo v treh filmih: v filmski različici komedije Beth Henley "Miss Firecracker", v Spielbergovi romantični drami "Always" in TV dokumentarni drami "Roe vs. Wade".
Leta 1991 je še drugič zaigrala ob Dreyfussu v filmu "Once Around", leta 1993 pa je spet požela pohvalo kritikov v treh filmih, prejela je nominacijo za oskarja tako za najboljšo stransko igralko kot za najboljšo igralko. Vloga v filmu "Firma" ji je prinesla prvo nominacijo, drugo pa vloga neme Škotinje, ki se zaplete v nevarno afero s Harveyem Keitelom, v filmu Jane Campion "Piano".
Žal je v naslednjih dveh letih igrala v podcenjenih, če ne slabih filmih, kot sta "Home for the Holidays" in triler "Copycat". Njeno delo v Cronenbergovem filmu "Crash" je sicer naletelo na pohvalo kritikov, vendar pa so jo zasenčile polemike okoli filma. Podobno usodo je doživela z vlogo posmehljivega angela v filmu "A Life Le, ss Ordinary", vendar se je vrnila naslednje leto z upodobitvijo pred kratkim ločene newyorčanke v filmu Richarda LaGravenesea "Living Out Loud". Tokrat je tako kritike kot občinstvo prepričala, da se je vrnila na zmagoslavno pot.
Filmska ekipa
Brad Silberling (režiser)
Režiser, ki se je uveljavil tako na televiziji kot v celovečernih filmih, se je rodil 8. septembra 1963. Sin televizijskega producenta je študiral na filmski akademiji U.C.L.A., svojo kariero pa je začel že leto pred zaključkom študija. Leta 1986 je dobil službo asistenta produkcije otroške televizijske oddaje. Napisal in zrežiral je kratki film "Repairs", s katerim je pritegnil pozornost Universal Studios, kjer so ga vzeli pod svoje okrilje. Kljub temu, da Silberling ni začel s projektom celovečerca, je bil opažen s strani uglednega televizijskega producenta Stevena Bochcoa, ki mu je ponudil režijo televizijskih epizod.
Brad je sodeloval pri številnih uspešnicah (L.A. Law, Doogie Howser, M.D., Civil Wars, NYPD Blue, in The Byrds of Paradise). Z nadvse uspešno serijo "Brooklyn Bridge" je navdušil Stevena Spielberga, ki mu je ponudil reaijo celovečerca "Casper", zasnovanega po istoimenskem stripu in risanki o prijaznem duhcu. Sledil je resnejši projekt "Mesto angelov", ameriška verzija Wendersovega "Himmel Uber Berlin". Film je napolnil blagajne, Silberling pa je nadaljeval s kvalitetnimi televizijskimi projekti, kot sta "Felicity" in "Judging Amy".
V zasebnem življenju je imel romanco z igralko Rebecco Schaeffer, ki pa jo je prekinila tragična smrt, saj je Rebecco leta 1989 umoril duševno moten oboževalec. Umetniki pogosto usmerijo bolečino in žalost v svoje delo in tako je tudi Silberling uporabil svoje boleče spomine na tragično in prezgodnjo smrt svoje prijateljice v celovečercu "Moonlight Mile". V nežni in ganljivi zgodbi o izgubi in močni človeški navezanosti so se dokazale zvezde Jake Gyllenhaal, Dustin Hoffman in Susan Sarandon, Silberling pa je za film prejel najboljšo kritiko v svoji karieri. Še večjo srečo mu je prinesla igralka Amy Brenneman. Zaljubila sta se med snemanjem serije "NYPD Blue" in se leta 1995 poročila.
|
|
|
|
IMDB
