| Vaginalni zobje (2007) | V kinu od: 14. 08. 2008 |
 |
|
|
|
|
|
 |
Študentka Dawn se na vso moč trudi zatreti svoje naraščajoče telesno poželenje, pri čemer ji pomaga članstvo v lokalni deviški skupini, v kateri ima eno izmed najaktivnejših vlog. Njena naloga postaja zahtevnejša, saj se mora doma soočati z vedno bolj izzivalnim polbratom, pokvarjencem Bradom. Njeno telo se ji zdi povsem tuje, toda med raziskovanjem intimnega predela ugotovi, da njena vagina, ko postane žrtev nasilja, pokaže zobe. Njena anatomska edinstvenost je težko razumljiva, po drugi strani pa Dawn navdušuje dejstvo, da je živi primer mita o zobati vagini.
Izjava režiserja
Mit o zobati vagini
Med raziskovanjem, pisanjem scenarija in ustvarjanjem celovečerca Vaginalni zobje je bila vseskozi v ospredju misel, da mit o zobati vagini pravzaprav ne pove veliko o ženskah, precej pa o moških. Neverjetno je tudi, da je dandanes ta nenaraven pojav še vedno tabu. V mnogih kulturah, kjer obstaja mit o zobati vagini, je osrednja zgodba vedno enaka: junak mora osvojiti žensko z zobato vagino. Zgodbo sem želel obrniti in namesto junaka prikazati junakinjo, nedolžno najstnico Dawn. Vaginalni zobje so torej nekakšna ženska fantazija o maščevanju, o na videz običajnem dekletu, ki pri sebi odkrije nadnaravno moč. Čeprav gre za jasno sliko o ginofobiji, upam, da je v filmu razvidno, da sem se iz mita ponorčeval. Želel sem tudi izpostaviti korenine mita: moški strah. Ker grozljive zgodbe običajno temeljijo na osnovnih strahovih, se bo film ljudem verjetno zdel kot nekakšna popačena grozljivka. Sovražim filme, v katerih prednjači trpinčenje žensk, zato sem namenoma poskrbel, da se moja junakinja izogne krvavemu trpljenju. Ostane neomadeževana, varna pred napadalci, nikoli resnično onečaščena. Vseeno pa se mi zdi, da bo nekaj prizorov ustrezalo tistim, ki radi gledajo kri in nasilje, a upam, da bodo gledalce tudi taki prizori privedli do smeha.
Spolna izobraženost
Bral sem o neki šoli v Virginiji, kjer so prepovedali vsakršno ilustracijo ženske vagine v učbeniku biologije. Najbolj pa preseneča dejstvo, da se je to zgodilo v letu 2000. Takšna občutljivost, odpor, strah pred žensko anatomijo spadajo v srednji vek. V zadnjih 25-ih letih poznamo tudi veliko drugih primerov preprečevanja spolnega izobraževanja. Zaradi tega so mnogi mladi o tem dokaj nepoučeni. Eden izmed šolskih prizorov v filmu Vaginalni zobje nakazuje tudi na nenehno ameriško razpravo o primernosti poučevanja evolucije na javnih šolah. Moj namen ni bil norčevanje iz raznovrstnih skupin, ki odvračajo od spolnosti, drži pa, da se Dawn s svojo gorečo zavzetostjo zanje morda gledalcem z drugačnim mišljenjem zdi smešna. Nič nimam proti takim skupinam, če mladih ne odvračajo od spoznavanja spolnosti in samih sebe. Po drugi strani pa skorajda ni dokazov, da najstniki, ki sodelujejo v takih programih, dejansko zavračajo spolne izkušnje. Številne ameriške šole prirejajo predavanja o devištvu in ameriška vlada letno namenja 100 milijonov dolarjev za financiranje programov o spolni abstinenci. Sicer pa sem prepričan, da film, ki se osredotoča na vagino, pred desetimi leti sploh ne bi bil dovoljen. Gre za besedo, ki je mnogi še dandanes ne izgovorijo naglas.
Izvor edinstvenosti
Pri ustvarjanju Dawn je bila najzahtevnejša naloga pojasniti, odkod njena edinstvenost. Nazadnje sem se odločil, da o tem ne bom presojal sam, podal pa sem dve možnosti. Glede na to, da sem kot otrok oboževal filme, v katerih je bilo prisotno sevanje, bi Dawnino posebno anatomijo morda lahko pripisal bližini nuklearne elektrarne. Poleg tega pa je mogoče, da so se ženske po več tisočih let zatiranja, zapostavljanja, nasilja nad njimi prilagodile na okolje. Morda je Dawn primer, kako se je narava prilagodila svetu, v katerem dominirajo moški.
Dozorevanje
Nisem hotel, da bi moja junakinja postala pošast. Želel sem se osredotočiti na njeno samoodkritje, na dozorevanje. Poglavitno vprašanje je Dawnino devištvo. Ker je članica deviške skupine, njen lik zelo pozno odkrije resnico o anatomski edinstvenosti. Dawn je bilo preprečeno spoznavanje lastnega telesa. Od tega so jo odvračala učitelji, kolegice, družba in tudi sama. Ko se zagleda v čednega Tobeyja, je njena spolna abstinenca na preizkušnji. Del filma je o tej najstniški romanci, prvi ljubezni, zaradi katere se Dawn prvič zave svoje ženstvenosti in anatomske edinstvenosti.
Igralska zasedba
Jess Weixler (Dawn) je v celovečercu Vaginalni zobje odigrala svojo prvo glavno vlogo. Leta 2006 je v kinematografih gostovala z vlogo v filmu Ishaia Settona The Big Bad Swim. Sodelovala je tudi z režiserjem Danielom Schechterjem v drami Goodbye Baby in Markom Levinom v družinski komediji Little Manhattan. Zaigrala je še v kratkih filmih Blood in the Sand režiserja Sama Golda in Clear Out režiserja Briana Mertesa.
Gledalci pred malimi zasloni so jo lahko spremljali v ABC-jevi serijah One Life to Live in All My Children. Nastopila je tudi v serijah The Guiding Light, Criminal Intent, Everwood in Hack.
Prepričljive nastope niza tudi na gledaliških odrih, med drugim v igrah Great Falls Leeja Blessinga, The New New Kelly Stuart in Left To Right Stevena Deitza.
John Hensley (Brad) se je pred kratkim preizkusil z vlogama v filmih 50 Pills Thea Avgerinosa in Peoples Josepha Arderyja. Trenutno igra v izjemno uspešni seriji Nip/Tuck, ki je na sporedu že peto sezono.
Svoj televizijski prvenec je zabeležil leta 1999, in sicer z vlogo v kultni seriji Strangers With Candy. Nase je verjetno najbolj opozoril z dopolnjevanjem igralske zasedbe v večkrat nagrajeni seriji The Sopranos, navdušil pa je tudi v serijah Madigan Men in Witchblade.
Filmska ekipa
Mitchell Lichtenstein (scenarij/režija)
Vaginalni zobje so njegov prvi celovečerec. Leta 2004 je napisal scenarij za kratki film Resurrection, ki ga je tudi režiral. Z njim se je predstavil na beneškem filmskem festivalu, nato pa so ga zavrteli na številnih drugih, tudi v Londonu in Miamu.
Morda se je gledalcem najbolj vtisnil v spomin z igralskima vlogama v vojni drami Roberta Altmana Streamers (najboljši igralec na beneškem festivalu leta 1983) in komični drami Anga Leeja The Wedding Banquet (zlati medved na berlinskem festivalu leta 1993; nominacija za nagrado Independent Spirit).
Trenutno ustvarja filmska projekta Happy Tears in A Charmed Life.
Joyce Pierpoline (produkcija) je z režiserjem Mitchellom Lichtensteinom že sodelovala, saj se je podpisala kot producentka pod njegov kratki film Ressurection. Producirala je tudi celovečerec Neila Labuta, In the Company of Men, ter dokumentarne filme za evropske televizijske postaje Arte, RAI in Canal Plus.
|
|
|
|
URADNA STRAN
IMDB
