Zadnji dnevi Sophie Scholl (2005) | V kinu od: 12. 01. 2006 |
|
|
|
|
|
Zgodba
München, 1943. Skupina mladih ljudi, večinoma študentov, razvije uporniško gibanje Bela vrtnica, ki naj bi pripomoglo k padcu Tretjega rajha. Sophie Scholl se skupini pridruži kot edina članica. Nedolžna punca dozori v neustrašno antinacistko. 18. februarja 1943 Sophie in njenega brata Hansa zalotijo pri raznašanju letakov na univerzi, kjer ju aretirajo. V naslednjih dneh se zasliševanje sprevrže v psihološki dvoboj med upornico in gestapovcem Mohrom. Sophie laže, zanika, spletkari, izziva in skoraj premaga nasprotnika. Nato pa odločilen dokaz in priznanje. Neverjetno pogumna Sophie skuša narediti vse, da bi zaščitila svojega brata in ostale člane Bele vrtnice. Mohr ji celo ponudi izhod, toda to bi bilo v nasprotju z njenimi nazori. Sophie ponudbo zavrne in zapečati svojo usodo.
Zgodovinski film Zadnji dnevi Sophie Scholl je ganljiva upodobitev ene izmed redkih junakinj v nemški zgodovini. Prikazuje zadnjih šest dni (17. - 22. februar 1943) v življenju Sophie Scholl, pogumne in močne mladenke, ki se je za svoje ideale in Belo vrtnico pripravljena soočiti s smrtjo. V boju proti nacističnemu režimu so Sophie in njeni sodelavci postali sinonim za pogum in miren boj proti nasilju in zatiranju. Film zvesto sledi zgodovinskim dejstvom (izvirni posnetki zasliševanja), vendar je po scenariju in režiji celovečerec. Mladi režiser Marc Rothemund po televizijskem filmu Die Hoffnung stirbt zuletzt uspešno nadaljuje sodelovanje s Fredom Breinersdorferjem (scenarist), Svenom Burgemeisterjem (producent), Martinom Langerjem (direktor fotografije) in Hansom Funckom (montažer). Igralsko zasedbo sestavljajo Julia Jentsch v vlogi Sophie, Fabian Hinrichs kot Hans Scholl, Alexander Held kot zasliševalec Robert Mohr, André Hennicke kot sodnik Roland Freisler ter Johanna Gastdorf v vlogi Sophiejine sozapornice.
Pogovor z režiserjem Marcom Rothemundom
S pomočjo katerih virov ste prikazali sodni proces?
Imeli smo zapisane razloge za smrtne kazni sodnika Rolanda Freislerja, obsodbo in uradni zapisnik. Pomagale so nam tudi številne priče. Na podlagi vsega tega je Fred Breinersdorfer napisal razburljivo sodno zaslišanje: trije obtoženci - tri povsem različna stališča. Najprej Christoph Probst, ki se bori za preživetje in se s privolitvijo Hansa in Sophie Scholl odmakne od idej Bele vrtnice, saj noče zapustiti svojih treh otrok. Nato Hans Scholl, katerega pričanje prodre v srce sodnika Freislerja, saj se je Scholl v nasprotju z njim za svojo domovino dejansko boril na fronti. In na koncu Sophie, ki posluša svoje srce in ravna po svojem razumevanju dobrega in slabega. Pogumno izziva Freislerja do samega konca.
Neprizadeto koraka proti smrti ...
Občudujem njen pogum. Zavrnila je ponudbo zasliševalca Roberta Mohra in s tem podpisala smrtno kazen. Kako se lahko tako pozitivna mladenka sprijazni z dejstvom, da ji bodo odvzeli življenje? Kako lahko najde pomen v svoji smrti? In seveda se kot ateist sprašujem, ali se je s smrtjo laže sprijazniti vernikom?
Kako ste sestavili igralsko zasedbo? Kako ste našli Julio Jentsch?
Julio sem videl igrati tako na filmskim platnih kot na gledaliških odrih. Igralka izžareva neverjetno moč in za vlogo Sophie je bila pripravljena storiti vse. Potrebovali smo borce, saj so bili pogoji za snemanje izredno težki. Julia je vsak dan začela ob šestih zjutraj, zvečer pa je prizorišče zamenjala z igranjem v gledališki igri. Fabian Hinrichs me je navdušil z vlogo v filmu Schussangst, odlični pa so tudi vsi ostali igralci.
Kje ste snemali? Na izvirnih krajih?
Kolikor je bilo mogoče. Nekdanje stanovanje Hansa in Sophie Scholl se nahaja na Franz-Joseph-Strasse, delavnice, v kateri je Bela vrtnica tiskala letake, žal ni več, zato smo jo morali po izčrpnih podatkih rekonstruirati. Palača Wittelsbacher na Brienner Strasse, gestapovski sedež, je bila porušena leta 1964, toda obstaja veliko stavb s podobnimi pročelji, na primer Vlada Zgornje Bavarske. Imeli smo načrte notranjosti, ki smo jih znova postavili v bavarskih studiih. Seveda smo snemali tudi na univerzi Ludwiga-Maximilian in münchenskem sodišču.
Pogovor z glavno igralko Julio Jentsch
Kako ste se pripravili na vlogo?
Veliko sem prebrala, zlasti Sophiejina pisma ter sodni zapisnik. Pred snemanjem sem se dobivala z Alexandrom Heldom, s katerim sem vadila dialoge in prizore zasliševanja. Ogledala sem si posnetke intervjujev Marca Rothemunda z Anneliese Graf in Elisabeth Hartnagel. Ob opisu Sophiejinega narečja sem bila kar zaskrbljena.
Imela je švabski naglas?
Z Marcom sva se dogovorila, da ne bom govorila s takim naglasom. To bi povzročilo zmedo, ki pa smo se ji na vsak način želeli izogniti. Ne bi bilo pametno, da bi ji skušala biti čim bolj podobna. Izgledam drugače, imam drugačno višino glasu… Namesto tega sem se skušala vživeti v njeno kožo, se ji približati, na primer s pomočjo njenih pisem. Spoznala sem, kako je razmišljala in kaj ji je bilo pomembno.
Kako bi opisali Sophie Scholl? Zakaj je bila tako posebna?
Zelo se je zanimala za ljudi. Bila je izredno sočutna in neverjetno željna znanja. V pismih vseskozi piše, naj ji pošljejo nove knjige, saj umira od lakote.
Ste se kdaj vprašali, kako bi na sodišču reagirali vi?
Lahko samo upam, da bi ravnala kot Sophie. Toda ne morem reči. Treba je upoštevati, da je bila takrat vojna. Morda si je Sophie mislila, da se ob številnih žrtvah bombnih napadov ali padlih na fronti lahko žrtvuje tudi sama.
Na začetku filma vidimo Sophie plesati in peti pesem Billie Holiday ...
Vsaj nakazati smo morali, kakšna oseba je bila Sophie. Na starih fotografijah lahko vidimo, da je pohajkovala s prijatelji, hodila na zabave, pila vino. Zagotovo ni bila nekdo, ki bi hrepenela po smrti, temveč mlada ženska, ki je imela rada življenje in se je zanimala za vse in vsakogar.
Torej ne nebeško bitje ...
Resnična oseba. Tega ne smemo pozabiti. Na eni strani imamo izjavo rablja, ki pravi, da še ni videl obtoženca, ki bi tako pokončno stopal proti smrti. Po drugi strani pa tudi vemo, da je jokala, na primer, ko je izvedela za aretacijo Christopha Probsta. To je predstavljalo največjo težavo. V vsakem prizoru sem se morala vprašati, kako se je takrat počutila Sophie. Sta prevladovala njena moč in občutek varnosti ali sta zmagala strah in žalost?
Nenehen boj med močjo in strahom pred smrtjo?
Gledalci se morajo zavedati, da je bila Sophie povsem običajno dekle s povsem običajnimi strahovi. Tudi mi bi lahko sprejeli take odločitve. Ne moremo se skrivati in trditi, da nismo tako močni kot Sophie Scholl. Nesmisel. Sophie nam je pokazala, da tudi mi lahko premagamo svoje strahove in slabosti ter da se moramo boriti in biti močni.
Igralska zasedba
JULIA JENTSCH (SOPHIE SCHOLL) je igrala v številnih gledaliških igrah, kot so Othello, Orestes in Antigone. Leta 2002 jo je revija Theater heute proglasila za najboljšo mlado igralko. Po letu 2001 je prepričala tudi gledalce pred malimi zasloni in sicer v filmu Rainerja Kaufmanna Und die Braut wusste von nichts (2002), Christopha Starka Bloch - Tausendschönchen (2002) in Jürgena Bretzingerja Tatort - Bitteres Brot (2003). Na velikih platnih smo jo prvič lahko videli leta 2000 v uspešnici Judith Kennel Zornige Küsse. Leto kasneje je zaigrala v filmu Christopha Starka Julietta, naslednje leto pa v filmu Svena Taddickena Mein Bruder der Vampir. Leta 2004 se je na filmskem festivalu v Cannesu dokazala v filmu Hansa Weingartnerja Die fetten Jahre sind vorbei. Pred kratkim je manjšo vlogo odigrala v celovečercu Oliverja Hirschbiegela Der Untergang ter Hansa W. Geissendörferja Schneeland.
ALEXANDER HELD (ROBERT MOHR) se je po številnih gledaliških igrah in pevski karieri leta 1993 preizkusil v televizijskem filmu Rolanda Emmericha Morlock - König Midas.
Še istega leta je zabeležil svojo prvo vlogo v celovečercih, v Spielbergovem Schindler's List. Zaigral je v številnih televizijskih produkcijah, med drugim v dokumentarni drami Norberta Kückelmanna Alle haben geschwiegen (1995), filmu Dominika Grafa Dr. Knock (1996), Nikkija Steina Tatort - Norbert (1999), Harka Bohma Vera Brühne (2000), Petra Keglevica Der Tanz mit dem Teufel (2000) in Dominika Grafa Die Freunde der Freunde (2001). Med njegovimi celovečerci izstopata Der kalte Finger (1995) in Die Musterknaben (1996) Ralfa Huettnerja, Anatomie (1999) Stefana Ruzowitzkyja, Der Schuh des Manitu (2000) Michaela 'Bullyja' Herbiga), Leo und Claire (2001) Josepha Vilsmaierja in Effroyables Jardins (2002) Jeana Beckerja. Pred kratkim smo ga videli v uspešnici Dennisa Gansela Napola (2003) in Oliverja Hirschbiegla Der Untergang (2003).
FABIAN HINRICHS (HANS SCHOLL) je svojo igralsko kariero začel na gledaliških odrih. Igralsko zasedbo je dopolnjeval v številnih igrah, med drugim v Measure for Measure, Peter Pan, Endstation Amerika, Forever Young, Stadt als Beute, Paul und Paula, Rosebud in Atta Atta. Gostoval je v televizijskih serijah Grossstadtrevier in Aus gutem Hause, prepričal pa je tudi v mnogih celovečercih, kot sta Komm doch, meine Kleine (1998) Felicitasa Wonnenberga in Desire (2001) Freda Kelemena. Vloga v trilerju Dita Tsintsadzeja Schussangst (2003) mu je prinesla zlato školjko na filmskem festivalu v San Sebastianu.
Filmska ekipa
MARC ROTHEMUND (režija) je začel kot pomočnik režiserja. Sodeloval je s Helmutom Dietlom (Rossini), Berndom Eichingerjem (Das Mädchen Rosemarie), Dominikom Grafom (Sperling) in Gérardom Corbiauom (Farinelli). Leta 1998 je za svoj režiserski prvenec Das merkwürdige Verhalten geschlechtsreifer Grossstädter zur Paarungszeit prejel bavarsko filmsko nagrado za najboljšega mladega režiserja. Njegov drugi celovečerec Harte Jungs je bil eden najbolj uspešnih filmov leta 1999. Televizijski triler Das Duo - Der Liebhaber mu je leta 2003 prinesel nagrado VFF. S projektom Zadnji dnevi Sophie Scholl nadaljuje uspešno sodelovanje s scenaristom Fredom Breinersdorferjem, ki se je začelo leta 1997 z dvema epizodama serije Anwalt Abel, višek pa je doseglo s televizijskim filmom Die Hoffnung stirbt zuletzt (2002). Za pretresljivo dramo je prejel številne nagrade, tudi zlato kamero.
FRED BREINERSDORFER (scenarij) je svoj prvi scenarij napisal za televizijski film Tatort - Zweierlei Blut. Za televizijo je napisal tudi scenarij za vseh 20 epizod serije Anwalt Abel ter filme Der Hammermörder (1990), Angst (1993) in Die Hoffnung stirbt zuletzt (2002). Po treh skupnih televizijskih projektih znova sodeluje z Rothemundom, tokrat prvič v celovečercu.
|
|
|
|