| Na sledi pračloveka (2005) | V kinu od: 15. 09. 2005 |
 |
|
|
|
|
|
 |
Zgodba
1870. Mlad škotski antropolog Jamie Dodd in pustolovka Elena van den Ende se odpravita v v temačno osrčje neraziskane ekvatorialne Afrike. Njuna naloga je raziskati izvor človeštva. Zajameta dva pigmejca in ju pripeljeta v domači Edinburgh. Toko in Likola naj bi Doddu pomagala, da končno dokaže manjkajoči člen v povezavi med človekom in opico. Njegovi sodelavci imajo nema pigmejca zgolj za živeči bitji. Jamie pa ob preučevanju ujetnikov ugotovi, da sta inteligentni, čuteči sobitji, s čimer naleti na prezir in izključitev iz znanstvene skupnosti. Uboga pigmejca kruto razstavijo v živalskem vrtu in ju izpostavijo žalostni prihodnosti ponižanja. Jamie se odloči, da jima bo pomagal, a to ga stane kariere, prijateljstva in ljubezni. Njegov poraz se zdi neizogiben, toda Toko in Likola se izkažeta za izredna zaveznika. Skupaj sta dovolj močna, da se upreta sovražniku. Bo pravičnost - boj za svobodo in resnico - močnejša od ošabnih ljudi, ki v imenu vsemogočne znanosti zanikajo človečnost pigmejcev?
Filmska ekipa
Režiser RÉGIS WARGNIER je svojo kariero začel kot pomočnik Michela Piccolija pri projektu Claudea Chabrola Le Décade Prodigeuse (1972), nato skrbel za lokacije pri celovečercu Valeria Zurlina Le Désert des Tartares (1977) ter se preizkusil kot pomočnik režiserjev Francoisa Giroda, Volkerja Schlöndorffa, Margaret von Trotta, Elieja Chouraquija, Alexandra Arcadyja… Leta 1986 je režiral svoj prvi celovečerec La Femme de ma Vie, v katerem sta zaigrala Jane Birkin in Christophe Malvay. Tri leta kasneje je ustvaril Je Suis le Seigneur du Château. Indochine (1992), katerega izjemna igralska zasedba je vključevala Catherine Deneuve, Vincenta Péreza, Dominique Blanc in Jeana Yanneja, je bil mednarodna uspešnica, za katerega je Wargnier prejel oskarja za najboljši tujejezični film. Leta 1996 je sledil film Une Femme Française z Emmanuelle Béart in Danielom Auteuilom. East-West je bil leta 2000 nominiran za oskarja v kategoriji najboljši tujejezični film ter za cezarja v kategorijah najboljši film, režiser in igralka.
INTERVJU Z RÉGISOM WARGNIERJEM
Odkod zamisel za projekt Man To Man?
Pred tremi leti sem naletel na Farido Lahouasso, enega izmed producentov produkcijske hiše Vertigo, ki me je predstavil Fredericu Fougei, ob Michelu Fesslerju soavtorju dela Toko and Likola. Teh 30 strani je že vsebovalo številne elemente, ki so prisotni v filmu, toda vidik je povsem drugačen. Pisca sta prikazala vidik pigmejcev, ki odkrijeta Škotsko, kjer naletita na lorda, ne ravno antropologa. Knjiga vključuje tudi podleža, dobavitelja za živalske vrtove, ki pripelje pigmejca. Takoj mi je bilo všeč dejstvo, da se pigmejca upreta Škotu, ki se na koncu postavi v njun bran. Toda tak vidik me je motil. Ne poznam pigmejcev. Zanima me njihova skrivnost. Hotel sem spremeniti zgodbo, tako da bi bila s pomočjo Evropejcev korak za korakom odkrita njihova človečnost. Zgodbo sem torej želel preoblikovati na svoj način.
Kaj ste vedeli o pigmejcih?
Največ sem izvedel med raziskavo in gledanjem dokumentarcev. Veliko sem prebral, zlasti zgodbo Američana, ki je razstavil pigmejca v St. Louisu leta 1905. Največ pa sem izvedel od Lomame, ki igra Toka. Da bi jih dodobra spoznal, bi moral vsaj leto dni preživeti v njihovi vasi. Zato film ohranja določeno razdaljo. Pristop do pigmejcev je počasen, korak za korakom.
Kako ste prepričali pigmejca, da se da zapreti v kletko? Kako ste mu odgnali občutek ogroženosti?
Najbolj me je skrbelo prav to. Uporabil sem 'Jamiejevo načelo'. V filmu Toko posnema Jamieja. Težko je bilo zapreti pigmejca, ju zvezati. Nista igralca in se pravzaprav ne zavedata, da gre le za nalogo. Jamie si je prepeval melodijo in pokazal, da je vse v redu. Najprej sem šel v kletko jaz in odigral Tokovo vlogo. Na ta način sem Lomami pokazal, da gre zgolj za igranje. Poleg tega je Patrick Doyle poskrbel za glasbo, ki je bližja pigmejcem.
Kako ste našli pigmejca v vlogi Toka in Likole?
Vsi, ki so prebrali scenarij, so me vprašali, kako bom našel pigmejca. Odgovoril sem, da nimam druge izbire, kot da ju poiščem. Pri vseh mojih projektih je bil izbor igralcev pravi izziv: otroka v Seigneur du Chateau, 16-letna Vietnamka v Indochine itd. V Man To Man je bil izziv toliko večji. Najti sem ju moral novembra, saj naj bi se snemanje začelo februarja. Nicholas Ronchi, ki je skrbel za igralsko zasedbo, je že bil v Abidjanu zaradi filma Eliane De Latour, zato smo ga prosili, naj išče še za nas. Obiskal je številne države, med drugim Gabon, Kamerun. Iskali smo povsod, razen v centralni Afriki, kjer je preveč nevarno. Iskali smo Afričane, manjše od metra in pol, kar je pod tamkajšnjim povprečjem. Z Nicholasom sva se dobila v Brazzavillu, ko sem se vračal iz Južne Afrike. Pokazal mi je posnetke in izstopal je Lomama. Prosili smo ga, naj pride v Kinšaso s TV producentko Sabrino. Če smo ju hoteli prepeljati čez Kongo, so bile potrebne podkupnine in vizumi. Končno je nekega dne s čolna na breg stopil majhen gospod v kavbojkah z nahrbtnikom na ramenih. Še istega večera smo vadili s pomočjo tolmača, ki je govoril Lomamin dialekt lingalo. Takoj je bilo jasno, da je pravi. Imel je pravo energijo in močno se je trudil. Ni znal francoščine, poznal pa je besedo 'šef', ki je skoraj afriškega izvora. Spravljal me je v smeh in jaz njega. Vedel sem, da sem našel Toka. Iskanje pa je bilo precej divje. Prečkanje treh držav v Afriki je dandanes namreč precej tvegano. Imel sem težave z vojsko in Slonokoščeno obalo. Bal sem se za svoje življenje. Afrika je celina, kjer ti prodajo vozovnico za letalo, ki sploh ne obstaja. Čakaš na letalo in ne veš, ali bo priletelo tisti večer ali naslednji teden.
Ko ste izbrali Lomamo, ste ga težko zaposlili?
To je bila druga stopnja. Urediti smo morali papirje in pridobiti vizume. Poleg tega se je moral on strinjati s potovanjem. Pojasniti smo mu morali, kaj ga čaka. Za dolgo je zapuščal svojo družino, ženo in otroke. Sabrina se je z njim pogodila za plačilo. Zanj je bila to sprejemljiva vsota, čeprav je dobil manj, kot bi dobil profesionalni angleški igralec. Vse je potekalo preko Sabrine in zaupati smo ji morali. Povedala nam je, da so pigmejci divjaki, živali. "Skušal bo zbežati, zato bom prišla z njim. Vsako jutro ga bom pripeljala na snemanje. Skrbela bom zanj". Lomama je postal povsem odvisen od nje. Ko smo ji povedali, da smo ga izbrali, nam je takoj pojasnila, da ga bodo uničili zaradi denarja, ki ga sploh še ni prejel, in da mu bo za izbor povedala ona. Nekega dne se je znašel na letališču, ne da bi se poslovil od ljubljenih. Namenjen je bil v Nairobi, nato Johannesburg in na koncu Durban. Ko me je Lomamo zagledal, je takoj razumel. Do prihoda je mislil, da je kandidatov več in da ga še nisem izbral.
Kako ste našli Cécile, ki igra Likolo?
Prvič sem jo videl na posnetku in navdušen sem bil nad njenim izrazom na obrazu: delovala je izgubljeno, zmedeno in skoraj panično. Cécile je mala Afričanka in vseskozi je poudarjala, da ni pigmejka.
Premiera filma Na sledi pračloveka
|
|
|
|
IMDB
