| Zgubljeno s prevodom (2003) | V kinu od: 29. 01. 2004 |
 |
|
|
|
|
|
 |
Zgodba
Bob Harris (Bill Murray) in Charlotte (Scarlett Johansson) sta Američana v Tokiu. Bob je filmska zvezda, ki pride v mesto snemat reklamo za viski, mlada Charlotte pa spremlja svojega, z delom obsedenega moža, fotografa (Giovanni Ribisi). Nekega večera ju nespečnost združi v hotelskem lokalu. Naključno srečanje se kmalu sprevrže v presenetljivo prijateljstvo. Skupaj raziskujeta Tokio, doživljata številne zabavne trenutke z domačini in odkrivata nove življenjske možnosti.
Film Sofie Coppole (napisala je tudi scenarij) je v celoti posnet na Japonskem. Govori o tesnih prijateljstvih in prikazuje mesto Tokio. V ospredju so nepričakovana poznanstva, ki morda ne trajajo dolgo, vendar z nami ostanejo za vedno.
Pogovor s Sofio Coppolo in Rossom Katzom (producentom)
I: V svojem delu ste se do sedaj posvečali predvsem mladi ženski. Toda tukaj s pomočjo Billa Murrayja raziskujete tudi svet zrelejšega moškega.
Sofia Coppola: …ki doživlja krizo srednjih let na Japonskem. V filmu se Charlotte znajde v tipični krizi zgodnjih dvajsetih, ko se sprašuje, kaj naj stori s svojim življenjem. Z Bobom sta na različnih koncih nečesa primerljivega. Ona je v zakon šele vstopila, medtem ko je on poročen že mnogo let. Spopadata se s podobnima osebnima krizama, ki sta še toliko večji zaradi tujega okolja. Sredi vse te zmede skušata dognati bistvo svojega življenja. To vedno počnem na popotovanjih, o tovrstnih vprašanjih pričnem razmišljati, ko sem zdoma.
I: Odkod izvira zamisel za film Zgubljeno s prevodom? Se vam je porodila na določenem popotovanju?
SC: Navdihnilo me je bivanje na Japonskem v mojih zgodnjih in srednjih dvajsetih. Tja sem v nekaj letih odpotovala šestkrat ali sedemkrat. Hotela sem posneti nekaj v Tokiu, všeč mi je bilo, kako v hotelih nenehno srečuješ iste ljudi. Čeprav jih sploh ne poznaš in z njimi ne spregovoriš niti besede, gre za neko povezanost. Kot tujcu se ti na Japonskem povsem spremeni bioritem in o svojem življenju začneš razmišljati tudi sredi noči.
I: Ste šli na Japonsko z namenom, da napišete scenarij, ali po nov navdih?
SC: Na Japonskem sem preživela kar nekaj časa, vendar scenarij ni bil napisan tam. Veliko krajev, ki jih vidite v filmu, sem obiskala sama. Leto dni pred snemanjem sem s prijatelji ponovno odpotovala tja in posneli smo vse, kar se je zdelo zanimivo. Na podlagi tega sem napisala scenarij.
I: Film je posnet izključno na Japonskem. Kako se ameriška filmska ekipa pripravi na takšno eksotično dogodivščino, še posebej ko gre za neodvisen celovečerec s skromnim proračunom?
SC: Šlo je za veliko dogodivščino. Tokio je povsem drugačen od Evrope. Gre za tujo, neznano kulturo in jezik. Vse je drugače, celo nakupovanje. Njihova pravila in tradicijo osvojiš postopoma. Tja smo odpotovali že malce pred začetkom snemanja. Osem nas je bilo Američanov, ostali so bili domačini.
RK: Našo ekipo je sestavljalo več kot 90% Japoncev, večina izmed njih ni govorila angleško. Na Japonskem gre za drugačen kulturni protokol, vse ustvarjajo na drugačen način, tudi filme. Obe strani sta se morali precej prilagoditi.
SC: Spoštovanje in čast sta v ospredju japonske kulture. Film smo hoteli posneti na bolj japonski način in ne tako kot se to počne v Ameriki. V neki japonski restavraciji smo lahko snemali le do štirih popoldne. Zavleklo se je za 10 ali 15 minut in lastnik je že pogasnil luči. Izkazali smo nespoštovanje, saj nismo končali, kot je bilo dogovorjeno.
I: Imeli ste natrpan urnik, snemali ste zgolj 27 dni, 6 dni na teden.
RK: "Na tem mestu je najustreznejša beseda "vztrajnost". Dali smo vse od sebe, da bi posneli film, kakršnega si je zamislila Sofia. Imeli smo samozavestno režiserko, ki razume svoje igralce. Ima neverjetno intuicijo in je izredno prilagodljiva. Poleg tega pa smo ustvarjali z odličnim snemalcem Lancem Acordom, ki je s Sofio sodeloval že pri njenem kratkem filmu Lick the Star. Lancea lahko spustiš s kamero kamorkoli iz helikopterja, pa bo splezal na drevo in našel najustreznejši kot. Vedno se potrudi, da bi prišel do najboljšega posnetka.
SC: Z Lanceom sva v zgodbo hotela vključiti spontanost, kar je bilo doseženo s posnetki. V prav takšni obliki se pojavljajo tudi moji spomini. Kamere so bile zelo majhne in prenosne. Na podzemni železnici snemanje ni dovoljeno, zato smo morali biti izredno urni, da nas ne bi ustavili. V ekipi sem bila samo jaz, Lance, Scarlett in še največ dva človeka.
RK: Nekega dne naj bi snemali v notranjosti. Pričelo je deževati in Sofia je želela posneti Charlotte sredi množice Japoncev, ki se z dežniki odpravljajo na delo. Pograbili smo opremo, pretekli nekaj ulic in pričeli snemati. Zaradi vremena, ki je bilo zelo nepredvidljivo, smo v trenutku povsem spremenili načrt. Takšna priložnost je lahko namreč le enkratna.
I: Sofia iz mladih igralk privabi nekaj, kar prej še niso izražale na filmskih platnih.
RK: Scarlett je svetovljanka, zdi se, da je za svoja leta izredno zrela. Bila je najbolj zanimiva igralka. Hitro se je poistosvetila s scenarijem in se ujela s Sofijinim delom. Krasno jih je bilo opazovati. Scarlett, Sofio in Billa. Vsi trije so izredno nadarjeni in imajo različne poglede na življenje.
SC: Ko smo snemali prizore, ko je Scarlett sama v sobi, sem poskrbela za čim manjšo ekipo in s tem čim večjo intimnost.
RK: Vloga Charlotte je precej težavna, toda Scarlett uspe upodobiti natanko tisto, kar si je Sofia za ta lik tudi zamislila.
I: Kako je bilo delati z Billom Murrayjem?
SC: Vse je bilo tako, kot sem si predstavljala- zabavno. Je izredno zagnan, ujame se z ekipo in z neverjetno improvizacijo njegovi prizori postanejo veliko močnejši.
RK: Ponosen sem bil, da sva sodelovala. Je velikodušen in prijazen. Obenem pa je eden najbolj premišljenih, pametnih in spretnih ljudi, kar sem jih srečal.
I: Kakšno prijateljstvo sta morala uprizoriti Bill in Scarlett? Gre le za prijateljstvo?
SC: Odnos naj bi bil romantičen, a nekje na meji. Takšne odnose imamo tudi v resničnem življenju. Malo več od prijateljstva, vendar ne romanca. Odlično se razumeta, se nedolžno spogledujeta in oba vesta, da bo pri tem tudi ostalo.
I: S filmom Zgubljeno s prevodom občinstvo na zelo oseben način vstopi v eksotično in razburljivo mesto, ki je kljub vsemu direndaju pogosto umirjeno in intimno. Vam je med produkcijo takšne trenutke uspelo ujeti tudi zase?
SC: Prijatelji so nas vozili v odmaknjene lokale in uličice. Tokio je zabaven, še posebej, če tam koga poznaš. Rada odkrivam nove kraje in se razgledujem. Nisem se vrnila, odkar smo končali snemanje, vendar pa si to zdaj, ko je film končan, že močno želim.
RK: Domov smo klicali ob zelo nenavadnem času. Ko je bila pri njih noč, je bil pri nas dan. Živiš v nekakšni nenavadni oazi, kjer tvoje pravo življenje sploh ne obstaja. Obstaja edino snemanje filma in življenje na Japonskem. Nismo stanovali v hotelih in se skrivali. Imeli smo se izvrstno, srečevali ljudi, sklepali nova prijateljstva, preživljali čudovite večere.
I: Ko taksi na koncu zapušča Tokio, se zdi, da je to slovo tudi za ustvarjalce filma.
RK: Naslednje besede povzamejo Bobovo in verjetno tudi doživetje mnogih izmed nas. "Bob sede v predsedniško limuzino in se odpravi proti letališču. Vesel je, da je prišel sem, pa tudi, da se vrača domov." Doživetje ne more trajati večno, če pa bi bilo tako, bi izgubilo čar.
I: Kaj naj občinstvo izlušči iz tega filma?
RK: Upam, da bodo ljudje v njem videli tisto, kar vidim jaz. Sebe lahko vidiš v Charlotte, Bobu ali pa v nikomur. Vsi smo kdaj malce izgubljeni in včasih vzpostavimo stik z nekom, ki nam vrne navdih, nam pokaže pot. Tega nikoli ne pozabimo. Zgubljeno s prevodom je zabaven film, pa tudi topel in preudaren. Opisuje doživetja, s katerimi se lahko poistosvetimo vsi.
SC: Hotela sem prikazati trenutke, ki so čudoviti, vendar ne trajajo. Kljub temu pa ostanejo v spominu in vplivajo na naše življenje.
Igralska zasedba
BILL MURRAY (Bob Harris)
Vloga Hermana Blumea v filmu Wesa Andersona Rushmore mu je prinesla nagrade za najboljšega stranskega igralca pri New York Film Critics Circle, National Society of Film Critics, Los Angeles Film Critics Association, in nagrado Independent Spirit. Poleg tega je prejel nominacijo za zlati globus. Slednjo si je prislužil tudi z vlogo v filmu Ivana Reitmana Ghostbusters.
Svojo kariero je začel v Chicagu kot improvizator pri skupini Second City. Nato se je pridružil ekipi NBC-TV oddaje Saturday Night Live in kmalu zatem kot eden izmed scenaristov prejel nagrado emmy.
Svoj filmski prvenec je doživel z vlogo v filmu Ivana Reitmana Meatballs, z istim režiserjem pa je posnel še filma Stripes in Ghostbusters. Med njegove ostale filme sodijo še Caddyshack in Groundhog Day Harolda Ramisa, Where the Buffalo Roam Arta Linsona, Tootsie Sydneyja Pollacka, The Razor's Edge (1984) Johna Byruma, Scrooged Richarda Donnerja, What About Bob? Franka Oza, Mad Dog and Glory in Wild Things Johna McNaughtona, Ed Wood Tima Burtona, Kingpin Petra in Bobbyja Farrellyja, The Man Who Knew Too Little Jona Amiela, Cradle Will Rock Tima Robbinsa, Hamlet (2000) Michaela Almereyde, in The Royal Tenenbaums Wesa Andersona.
Bill Murray je napisal knjigo Cinderella Story: My Life in Golf.
SCARLETT JOHANSSON (Charlotte)
Scarlett Johansson se je uveljavila z vlogo nesrečne Grace Maclean v filmu Roberta Redforda The Horse Whisperer. Z vlogo Rebecce Doppelmeyer v filmu Terry Zwigoff Ghost World (zaigrala je ob Thori Birch) je prejela nagrado za najboljšo stransko igralko pri Toronto Film Critics Association.
Kmalu jo bomo videli v glavni vlogi v dveh filmih: The Perfect Score Briana Robbinsa (ob Eriki Christensen) in Girl with a Pearl Earring Petra Webberja (ob Colinu Firthu).
Newyorčanka je svoj igralski prvenec zabeležila pri osmih letih v nebroadwayjski produkciji igre Sophistry pri New York's Playwrights Horizons.
Vloga Manny v odlično sprejetem filmu Lise Krueger Manny & Lo je pomenila prelomnico v njeni filmski karieri, prinesla ji je nominacijo za nagrado Independent Spirit za najboljšo žensko vlogo.
Zaigrala je še v naslednjih filmih: North Roba Reinerja, Just Cause Arneja Glimcherja (hčerka Seana Conneryja), If Lucy Fell Erica Schaefferja, Home Alone 3 Raje Gosnell, An American Rhapsody Eve Gardos, The Man Who Wasn't There Joela in Ethana Coena (ob Billyju Bobu Thorntonu), in Eight Legged Freaks Ellory Elkayem.
GIOVANNI RIBISI (John)
Giovanni Ribisi je že prej sodeloval s Sofio Coppolo, bil je pripovedovalec v njenem prvem celovečercu The Virgin Suicides.
Pri ShoWest so ga izbrali za moško zvezdo prihodnosti in mu s tem odprli vrata do številnih pomembnih celovečercev. Zaigral je v z oskarjem nagrajenem filmu Stevena Spielberga Saving Private Ryan (vloga mu je prinesla nominacijo za nagrado Screen Actors Guild), v filmu Sama Raimija The Gift (nominacija za nagrado Independent Spirit za najboljšega stranskega igralca), ter v HBO filmu Agnieszke Holland Shot in the Heart (AFI nominacija za igralca leta).
Videli ga bomo v filmu Anthonyja Minghelle Cold Mountain, Jana Sardija Love's Brother, in Adama Goldberga I Love Your Work, v slednjem v glavni vlogi.
Glavne vloge je odigral še v filmih Heaven Toma Tykwerja, Boiler Room Bena Youngerja, The Other Sister Garryja Marshalla, First Love, Last Rites Jesseja Peretza, in Suburbia Richarda Linklaterja.
Med njegove ostale filme pa sodijo: Masked and Anonymous Larryja Charlesa, Basic Johna McTiernana, Gone in Sixty Seconds (2000) Dominica Sene, It's the Rage Jamesa D. Sterna, Scotch and Milk Adama Goldberga, Lost Highway Davida Lyncha, in That Thing You Do! Toma Hanksa.
ANNA FARIS (Kelly)
Anno Faris poznamo po vlogi nesrečne junakinje Cindy Campbell v uspešnicah Keenena Ivoryja Wayansa Scary Movie in Scary Movie 2, ter Davida Zuckerja Scary Movie 3.
Svojo kariero je začela v gledališču v domačem Seattleu. Še pred svojim prvim filmom (neodvisnim celovečercem Lovers Lane Jona Stevena Warda), je snemala reklame.
Zaigrala je še v filmu Lucky McKee May (premiero je doživel leta 2002 na filmskem festivalu Sundance) in Toma Bradyja The Hot Chick (ob Robu Schneiderju).
Filmska ekipa
SOFIA COPPOLA (Režiserka/Scenaristka/Producentka)
Odraščala je v Severni Kaliforniji. Poskrbela je za kostumografijo pri dveh celovečernih filmih, nato pa študirala umetnost na Kalifornijskem inštitutu umetnosti.
Napisala je scenarij in režirala kratki film Lick the Star (ki je doživel premiero na mednarodnem filmskem festivalu v Benetkah). Scenarij za celovečerec The Virgin Suicides je napisala po istoimenskem romanu pulitzerjevega nagrajenca Jeffreyja Eugenidesa. Film, v katerem so zaigrali Kirsten Dunst, Josh Hartnett, James Woods, in Kathleen Turner, je bil premierno prikazan na mednarodnem filmskem festivalu v Cannesu. Sofii Coppoli je prinesel tudi MTV filmsko nagrado za najboljšo novo režiserko.
ROSS KATZ (Producent)
Ross Katz je kot producent filma Todda Fielda In the Bedroom prejel nominaciji za oskarja in zlati globus za najboljši celovečerec. V filmu so zaigrali Sissy Spacek, Tom Wilkinson in Marisa Tomei, ki so za svoje vloge prav tako prejeli nominacije za oskarja. Drama, ki so jo premierno zavrteli leta 2001 na filmskem festivalu Sundance, je obenem prejela nominacijo za oskarja za najboljši scenarij.
V filmskem svetu se je Katz prvič pojavil pri filmu Quentina Tarantina Reservoir Dogs. Kasneje je sodeloval s producentoma Sydneyjem Pollackom in Lindsay Doran pri filmu Ang Lee Sense and Sensibility.
Nato se je pridružil neodvisni newyorški filmski družbi Good Machine, kjer je v petih letih delil zasluge za nekaj najopaznejših produkcij, kot sta The Ice Storm Ang Lee ter Happiness Todda Solondza.
Njegova prva produkcija je bil film Jima Falla Trick, ki je navdušil leta 1999 na filmskem festivalu Sundance. V tej neodvisni romantični komediji so zaigrali Christian Campbell, J.P. Pitoc in Tori Spelling.
Kot izvršni producent HBO filma Moisésa Kaufmana The Laramie Project, ki je doživel premiero leta 2002 na filmskem festivalu Sundance, je bil nominiran za nagrado emmy.
Leta 2002 je ustanovil lastno produkcijsko hišo Elemental Films, leta 2003 pa ga je Variety uvrstil med deset najbolj obetajočih producentov.
|
|
|
|
URADNA STRAN
IMDB
