| Ženska, ki poje (2010) | |
 |
|
|
|
 |
V CANKARJEVEM DOMU od 2.2.2012
Po smrti njune matere Nawal se dvojčka Jeanne in Simon Marwan zglasita pri notarju Lebelu, da bi jima prebral oporoko. Tam ju čaka veliko presenečenje, saj prejmeta dve kuverti - eno za očeta, za katerega sta mislila, da je mrtev, in eno za brata, za katerega nista vedela, da obstaja.
Jeanne je nemudoma jasno, zakaj se je njena mati v zadnjih tednih svojega življenja povsem zavila v molk. Odloči se odpotovati na Bližnji vzhod, kjer bo raziskala preteklost svoje družine, ki ji je nenadoma postala neznanka. Simona posmrtne miselne igrice njegove matere, ki je bila vselej odsotna in hladna, ne zanimajo. Njegova ljubezen do sestre pa je premočna, zato se ji kmalu pridruži pri razkrivanju materine zgodbe, ki je povsem drugačna od tiste, ki sta jo poznala. Z Lebelovo pomočjo dvojčka sestavita zgodbo ženske, ki jima je podarila življenje, njeno tragično usodo, ki so jo za vedno zaznamovali vojna, sovraštvo in pogum.
Ženska, ki poje, drama režiserja Denisa Villeneuveja, nastala po predlogi uspešne istoimenske igre Wajdija Mouawada, je ganljiva zgodba, ki privede vojne strahote na izjemno osebno raven ter na poetičen način prikazuje neodstranljive posledice nasilja in neverjetno željo po preživetju.
IGRALSKA ZASEDBA
LUBNA AZABAL
Belgijka je najbolj znana po svoji izjemni vlogi v političnem trilerju Habbuja Assada, Paradise Now, ki je leta 2006 prejel zlati globus za najboljši tujejezični film.
Med njenimi številnimi vlogami gre izpostaviti tiste v celovečercih Loin Andréja Techinea, Aram Roberta Kechichana, Un monde presque paisible Michela Devillea, Exils Tonyja Gatlifa (nagrada za najboljšega režiserja v Cannesu leta 2004), Strangers Ereza Tadmorja in Guyja Nattiva (Lubna je prejela nagrado za najbolj obetajočo novinko med igralkami na mednarodnem festivalu v Jeruzalemu), 24 Mesures Jalila Lesperta, Body of Lies Ridleyja Scotta in Here Bradena Kinga. Njeni najnovejši igralski projekti so akcijska drama Alexandreja Arcadyja, Comme les 5 doigts de la main, triler Gabriela Rangea, I am Slave, in triler Ralpha Fiennesa, Coriolanus. Zaigrala je v televizijskem filmu Bajo el mismo cielo (Under the Same Sky) in BBC-jevi seriji Occupation.
MÉLISSA DÉSORMEAUX-POULIN
Že kot deklica je zaigrala v eni izmed reklam, kmalu zatem pa že dopolnjevala igralsko zasedbo v seriji Jamais deux sans toi (1989-1993). Gledalci pred malimi zasloni so jo lahko spremljali tudi v serijah Une faim de loup, Les Héritiers Duval, Simone et Chartrand, Grande Ourse, Emma, Il était une fois dans le trouble, La Promesse ter miniseriji Asbestos. Nazadnje se je preizkusila v seriji Les Rescapés. Prevzela je glavno vlogo v romantični drami A vos marques…Party! (2007) in njenemu nadaljevanju (2009) ter glasbenem filmu Dédé, a travers les brumes.
MAXIME GAUDETTE
Lahko se pohvali s številnimi uspešnimi filmskimi, televizijskimi in gledališkimi vlogami. Na gledališkem odru je odigral nepozabno vlogo Dartagnana v produkciji Fernanda Rainvillea, Les trois
mousquetaires, ter si leta 2002 prislužil nominacijo za nagrado Masque za najboljšega igralca. Nastopal je v številnih gledališčih v Montrealu, pri čemer je sodeloval z najboljšimi režiserji, kot so Claude Poissant, Denise Filiatreault, Yves Desgagnés, Martin Faucher, Serge Denoncourt, Alice Ronfart, Normand Chouinard in René Richard Cyr. Zaigral je v televizijskih serijah L'Ombre de l'épervier, Fortier, Grande Ourse, Virginie, Les Rescapés ter miniseriji Lance et compte : la reconquate, la revanche, et le grand duel. V njegovo filmografijo sodijo celovečerci L'Espérance Stéphanea Pleszynskega, Sans elle Jeana Beaudina, Cheech Patricea Sauvéa in Les Trois P'tits Cochons Patricka Huarda. Kriminalna drama Polytechnique, v kateri je prvič sodeloval z Denisom Villeneuveom, mu je prinesla nagradi Jutra in Genie za najboljšega stranskega igralca.
FILMSKA EKIPA
DENIS VILLENEUVE (režija in scenarij)
Eden najbolj nadarjenih ustvarjalcev filmov njegove generacije s svojim edinstvenim vizualnim slogom in svežim načinom pripovedovanja zgodbe vselej prepriča tako kritike kot občinstvo. Njegov prvi celovečerec, romantično dramo Un 32 aout sur Terre (August 32nd on Earth) je leta 1998 izbralo več kot 35 mednarodnih filmskih festivalov. V Cannesu, Tellurideu in Torontu je bil del uradnega izbora. Dve leti pozneje je Kanadčan ustvaril dramo Maelström, ki so jo predvajali na filmskem festivalu Sundance ter na več kot 30 drugih festivalih po svetu. Filmu so namenili več kot 25 mednarodnih nagrad, med katerimi izstopata prestižni nagradi FIPRESCI in SACD. V Kanadi je film prejel devet nagrad Jutra in pet nagrad Genie.
Leta 2008 si je s kratkim filmom Next Floor priboril nagrado Canal+ za najboljši kratki film na filmskem festivalu v Cannesu. Film se je zavrtel na več kot 150 mednarodnih festivalih in prejel več kot 50 nagrad. Že naslednje leto je nastal njegov tretji celovečerec, Polytechnique, ki je bil premierno prikazan v Cannesu, nato pa med drugim tudi na filmskih festivalih v Helsinkih, Stockholmu in Londonu. Združenje filmskih kritikov Toronta mu je podelilo nagrado za najboljši kanadski film leta 2009. Ta film je prav tako zmagal v številnih kategorijah za nagradi Genie in Jutra, tudi za najboljšega režiserja. Njegov četrti celovečerec, Ženska, ki poje, je kanadsko-francoska koprodukcija, posneta v Quebecu in Jordaniji.
|
|
|
|
URADNA STRAN
IMDB
