| Koža, v kateri živim (2011) | |
 |
|
|
|
 |
Dr. Robert Ledgard, priznani plastični kirurg, se vse od tragične prometne nesreče, v kateri je zgorela njegova žena, ukvarja z ustvarjanjem nove kože, s katero bi tedaj lahko preprečil tragedijo. Po dvanajstih letih mu v lastnem laboratoriju s pomočjo celične terapije uspe ustvariti kožo, ki je sicer občutljiva na ljubkovanje, toda pravi ščit pred kakršno koli poškodbo, ki jo utegne utrpeti naš največji organ.
Mnoga leta študija in raziskovanja niso bila dovolj. Za uspeh je potreboval človeškega poskusnega zajčka, zaupnika in odločnost brez kakršnih koli zadržkov. Slednje zanj ni nikoli predstavljalo težav, saj je bilo v njegovem značaju. Marilia, ženska, ki je skrbela zanj vse od njegovega rojstva, je bila njegova najzvestejša zaupnica. Malce težje je bilo pri človeškem poskusnem zajčku …
Vsako leto izginejo številni mladi ljudje, tako ženske kot moški. V mnogih primerih je to njihova odločitev. Ena izmed izginulih bo delala družbo Robertu in Marilii v prekrasni graščini, El Cigarral. In to ne po lastni volji.
O CELOVEČERCU KOŽA, V KATERI ŽIVIM
Obstajajo nepovratni procesi, enosmerne poti, popotovanja. Koža, v kateri živim je zgodba o enem izmed teh procesov. Protagonistka potuje po eni izmed teh poti proti lastni volji. Pod prisilo se odpravi na popotovanje, s katerega se ne bo vrnila. Njena kafkovska zgodba je posledica kazni, ki ji jo izreče enočlanska porota, njen najhujši sovražnik. Obsodba je torej rezultat ekstremnega maščevanja.
Koža, v kateri živim pripoveduje zgodbo o tem maščevanju.
Prvi filmski prizori nam predstavijo graščino v povsem idiličnem okolju. Imenuje se "El Cigarral". Zaščitena je z obzidjem in visokimi zamreženimi vrati. Skozi eno izmed zamreženih oken opazimo premikajočo se žensko. Ko pogledamo v sobo, se zdi, da slečena ženska preizkuša številne zapletene položaje joge. Ko se ji približamo, ugotovimo, da je oblečena v bodi, ki ga nosi kot svojo drugo kožo. V kuhinji Marilia, hišna oskrbnica, pripravlja zajtrk, ki ga s kuhinjskim dvigalom pošlje ženski v sobo.
Že od samega začetka je "El Cigarral" prikazan kot zapor sredi narave. Nedostopen, izoliran kraj. Prva dejanja, v katerih spoznamo Vero, ujetnico, ki se ukvarja z jogo, ter Marilio, njeno paznico, se zdijo nenavadno običajna, sproščena. A življenje v graščini "El Cigarral" ni bilo vedno tako mirno.
V šestih letih prisiljene osamitve je Vera izgubila marsikaj, predvsem pa najobsežnejši del človeškega telesa, kožo, ki jo je dobesedno odvrgla. Koža je organ, ki nas razlikuje od drugih, določa raso, ki ji pripadamo, odraža naše korenine, tako z biološkega kot tudi geografskega vidika. Mnogokrat je odraz naše duše, vendar sama po sebi ni duša. Vera je sicer spremenila svojo kožo, a ni izgubila svoje identitete (identiteta in njena neranljivost sta še dve izmed tem filma). V vsakem primeru gre za ogromno izgubo, nekaj strašanskega, a le eno izmed mnogih izgub, ki potisnejo Vero na rob smrti. Toda gre za rojeno borko, ki se po številnih težavah odloči, da se mora naučiti živeti v koži, v kateri se nahaja, čeprav ji jo je vsilil dr. Ledgard. Ko enkrat sprejme svojo drugo kožo, sprejme še drugo najpomembnejšo odločitev: če želi preživeti, bo potrebno potrpežljivo čakanje.
Elías Canetti je glede "Sovražnika smrti" ("The Enemy of Death", ki odlično opisuje Verin odnos do življenja) v njegovem delu "Knjiga mrtvih" (Book of Dead People), zapisal: "…neprekinjeno zadrževanje tigra za rešetkami njegove kletke, da ne bo zamudil edinega bežnega trenutka odrešenja". Ta kratek trenutek, o katerem govori Canetti, k Veri pride ravno v obliki tigra oziroma človeka, zamaskiranega v tigra.
Nekega dne se med karnevalom moškemu, oblečenemu v tigra, uspe prebiti do zaklenjene sobe, v kateri je ujeta Vera. Ta dogodek prekine slepo ulico, v kateri živi trojica prebivalcev v graščini. Paradoksno je čas karnevala trenutek, ko liki odvržejo svoje maske in ko pride do končne tragedije, ki je ne more preprečiti nihče izmed njih.
Pri ustvarjanju tovrstne zgodbe sem vedno znova pomislil na filmske ustvarjalce Luisa Bu?uela, Alfreda Hitchcocka in Fritza Langa. Spomnil sem se tudi kultnih grozljivk filmske hiše Hammer in na italijanske giallo filme Daria Argenta, Maria Bave, Umberta Lenzija ... Navdihnila me je tudi mojstrovina Georgesa Franjuja, Eyes Without A Face. Ko pa sem preučil vsa ta dela, sem ugotovil, da nobeno ne ustreza ideji mojega filma Koža, v kateri živim. Ubral sem torej svojo pot in sledil lastni intuiciji, tako kot to počnem vselej. Izognil sem se senci mojstrov žanra (med drugim zato, ker ne vem, kakšnemu žanru film sploh pripada). Želel sem, da je zgodba preprosta, brez vizualne retorike in nikakor krvava, čeprav je bilo v delih zgodbe, ki je ne vidimo, prelite ogromno krvi.
Na tem popotovanju me je spremljal fotograf José Luis Alcaine. Nisem mu pojasnil, kaj želim, seznanjen pa je bil s tem, česar ne želim. Točno je presodil, kakšna fotografija ustreza naravi filma. Z nami je bil tudi glasbenik Alberto Iglesias, edini meni znani umetnik, ki ni poln samega sebe, vselej neutrudljiv, potrpežljiv, prilagodljiv. Ustvarjal je po nareku zgodbe in mojih občutkov. Omeniti pa moram seveda tudi vse igralce, ki so bili kljub nekaterim neprijetnim prizorom izjemno požrtvovalni in natančni: Antonio Banderas, Elena Anaya, Marisa Paredes, Jan Cornet, Roberto Álamo, Blanca Suárez, Eduard Fernández, Susi Sánchez, Bárbara Lennie in José Luis Gómez.
|
|
|
|
URADNA STRAN
IMDB
