|
Poštar in nogometni navdušenec Eric si polzi iz rok … Po spodletelem drugem zakonu in na pragu krize srednjih let mu preglavice povzročata še podivjana pastorka. A na rob ga potisne skrivnost iz preteklosti. Kako naj se približa Lily, ženski, ki jo je ljubil pred tridesetimi leti? Kljub dobronamernim, a povsem zgrešenim naporom navijaških kolegov Eric tone vedno globlje. V najhujši krizi mu pogum za soočenje s preteklostjo lahko vlije le en joint in prav poseben namišljeni prijatelj – legenda kluba Manchester United, francoski nogometni genij ter filozof med nogometaši, Eric Cantona. Kot pravita kitajski pregovor in en Francoz: »Kdor si ne upa vreči kocke, ne bo nikoli vrgel šestice.«
S komično dramo Išče se Eric, grenko-sladko odo nogometnim junakom in krizi srednjih let, je Loach svoj železni repertoar socialnega realizma zamenjal za magičnega, posnel svoj publiki najbolj priljuden film in si tako dovolil nekaj, česar mu kritiki ne bodo zlahka odpustili …
Zanimivosti
Z idejo za (dokumentarni) film o Ericu Cantoni in njegovem zvestem navijaču, ki je služila kot navdih filmu Išče se Eric, je k režiserju Kenu Loachu in scenaristu Paulu Lavertyju pristopil prav Cantona.
Iz prve roke
»Gre za film o prijateljstvu in o tem, kako se sprijazniš s samim seboj. Film, ki nasprotuje individualizmu: skupaj smo močnejši kot vsak zase. Film o solidarnosti med prijatelji, ki jo uteleša skupina nogometnih privržencev. Čeprav se sliši banalno, to še vedno ni duh našega časa. Vsaj ne zadnjih 30 let, ko smo si ljudje tekmeci namesto tovariši. /…/ Ko Eric vstopi v prostor, ga ne moreš spregledati. To velja za zelo malo ljudi – in on je človek z močno karizmo in magnetizmom. Igralci govorijo o naravni moči komunikacije, o tem, kako z odra nagovoriti občinstvo vse do zadnje vrste na videz brez truda. Eric je to počel na nogometnem igrišču – komuniciral je s 70.000 ljudmi, kar je izjemna naravna sposobnost. V Manchestru žanje spoštovanje in naklonjenost. Morali smo ga celo skrivati – prvič se mi je zgodilo, da so na snemanju oprezali paparazzi. /…/
Skupaj sva šla na tekmo na Old Trafford, in čeprav ni nihče vedel, da je tam, so peli njegove pesmi – skandirali so njegovo ime, čeprav že desetletje ne igra več tam. In ko so ugotovili, da je na stadionu, so ponoreli. Odrasli moški so jokali! /…/
Nogomet je kot telovadnica za čustva. Doživiš vse: upanje, veselje, žalost, razočaranje, napetost, jezo. Delirično ekstazo, ko pade gol. In vse to se odvija v varnem okolju, kjer gre na koncu koncev samo za igro, resnično življenje gre naprej. To je silovita terapevtska vaja.«
- Ken Loach, režiser
»Ko sem se srečal s francoskima koproducentoma [Pascalom Caucheteuxom in Vincentom Maravalom], smo vsi menili, da zgodba zahteva angleškega režiserja. V Angliji je odnos med nogometaši in navijači nekaj posebnega. Režiser je moral biti tudi nogometni navdušenec in prvi na seznamu je bil Ken Loach. /…/ Kenov pristop je zelo lahkoten. Ne v negativnem smislu, situacijo lahko vedno naredi zabavno in hkrati resnično. V tem filmu je veliko humorja, občutljivosti, čustev … in samoposmeha.«
- Eric Cantona, igralec
Portret avtorja
Ken Loach (rojen leta 1936 v Nuneatonu) študira pravo na Oxfordski univerzi, kjer se prvič sreča z gledališkim delom. Filmsko pot nastopi leta 1963 kot asistent režije pri BBC. O avtorjevi občutljivosti za pereča socialna vprašanja ter nagnjenosti k socialnemu realizmu in naturalističnemu stilu priča že prva iz serije televizijskih dram The Wednesday Play z naslovom Cathy Come Home (1966). Vpliv Loachevih del, ki so nastajala v okviru mreže BBC, je v umetniškem in družbenem pogledu neizmeren. Sledita prvi filmski produkciji Poor Cow (1967) in Kes (1969). Čeprav je mednarodni javnosti znan v prvi vrsti kot režiser celovečernih igranih filmov, pa se Loach še nadaljnji dve desetletji vrača k televizijskemu delu. Odločilen preboj prinese film Sodrga (Riff-Raff, 1990), naturalistični portret sodobne Britanije, za katerega prejme nagrado Evropske filmske akademije za najboljši film. Že leta 1995 prejme isto nagrado še avtorjeva Dežela in svoboda (Land and Freedom) na temo španske državljanske vojne. Loachevi filmi so poželi številne lovorike najprestižnejših mednarodnih filmskih festivalov (Cannes, Benetke, Berlin) in domače nagrade BAFTA. Leta 2009 prejme nagrado Evropske filmske akademije za življenjsko delo. V slovenskih kinematografih smo si nazadnje ogledali Veter, ki trese ječmen (The Wind That Shakes The Barley), dobitnika zlate palme na festivalu v Cannesu 2006. V tekmovalni program zadnjega festivala v Cannesu se je uvrstil tudi Loachev najnovejši film Route Irish (2010). Avtorjeva dela so čustveno neposredna, aktualna in angažirana. Kljub pretanjenemu čutu za socialno in politično realnost pa je tisto, kar poganja kri po žilah Loachevih filmov, neuklonljivi človeški duh.
Kritike
»Privlačna moč filma Išče se Eric tiči v prepletu magičnega in vsakdanjega. To je predvsem film o moških – moških, ki razočarajo sami sebe, tako kot Eric, in tistih, ki se izneverijo družbi, tako kot malopridneži, ki zavajajo Ericova sinova … Ampak Loach in scenarist Paul Laverty sta nostalgika za izgubljene bitke in tu imata ponovno priložnost žalovati za spreminjajočim se svetom delavstva. /…/ Išče se Eric pa je prej razposajena sedmina kot pogreb. Nogomet je morda res postal korporativen, Ericu se bo ravnokar zmešalo in najstniki brezciljno tavajo v temi, ampak tisto, kar prevlada, so humor, ljubezen, prijateljstvo in podpora tovarišev. Brez dvoma Loachev film – z dodatkom optimizma in humorja.«
- Dave Calhoun, Time Out London
»Arhivski posnetki nogometne tekme – Cantona na igrišču, bučanje množice – navdahnejo film s tistim vznesenim občutkom upanja in poguma, ki ga lahko razvname le sijajna igra v odločilnem trenutku. Za vse ostalo poskrbi Loach, šampion v svoji disciplini.«
- Betsy Sharkey, Los Angeles Times
»Loach se le malokdaj odreče opevanju proletarskih junakov in solidarnosti. Veliko redkeje pa se spušča v domišljijske svetove komičnega nadrealizma. Kdo bi si mislil, da bo z mešanico obeh ustvaril enega svojih najbolj zabavnih, vedrih in optimističnih filmov. /…/ Ne gre za lahkotno komedijo brez ovir – Loach na kaj takega ne bi pristal –, ampak film je skorajda 'prisrčen'. Uporaba Cantone – po vzoru Bogarta iz Zaigraj še enkrat, Sam Woodyja Allena – je simpatičen trik, medtem ko je Evetsova živčna energija naravnost sijajna. Tvegan strel in zadetek v polno.«
- Chris Roberts, Uncut
»Loachev pristop je tokrat malce lahkotnejši. Sladkih šestnajst je bila zgodba o odraščanju, posneta skozi prizmo socialne tragedije, medtem ko je bil Veter, ki trese ječmen epska drama o zgodovinski katastrofi. V primerjavi z njima je Išče se Eric mil, prisrčen in pogosto zelo smešen.«
- A.O. Scott, The New York Times
»Film Išče se Eric se polagoma razodene kot portret nekega sveta in načina življenja. Potem ko ga boste videli, si najbrž ne boste zaželeli živeti v Manchestru, ampak do tamkajšnjih prebivalcev boste občutili naklonjenost in spoštovanje.«
- Mick LaSalle, San Francisco Chronicle
»Presenetljiva, zabavna komedija režiserja Kena Loacha, s katero je, če verjamete ali ne, zagotovo posnel svoje najbolj popularno in občinstvu priljudno delo vse od filma Kes izpred 40 let.«
– Jason Solomons, The Observer
»Išče se Eric sicer ni še ena Loacheva mojstrovina, je pa izjemno zabaven film in po vseh napovedih režiserjeva prva tržna uspešnica po filmu Kes. Le kdo mu ne bi privoščil zasluženega blagajniškega izkupička ob tako simpatičnem filmu?«
- Peter Bradshaw, The Guardian
»Film z manj drznosti, še vedno pa z dobro mero krepkega humorja, po kakršnem slovi Loach, samozavestno koraka po liniji med neodvisnim filmom in komercialno uspešnico.«
- James Mottram, Total Film
»Najbolj blagodejen film letošnjega leta …«
- Baz Bamigboye, Daily Mail
»Ganljiv in izjemno humoren … Zadetek v polno.«
- Empire
»Navdušil bo množice. Film s srcem in dušo.«
- Time Out
»Naturalistična komedija par excellence …«
- Ray Bennett, The Hollywood Reporter
|
|
|
|