 |
Andrei Filipov je bil genij, sloviti dirigent najznamenitejšega ruskega orkestra, teatra Bolšoj. Ko pa ni hotel odpustiti židovskih glasbenikov, so ga komunisti na vrhuncu slave vrgli iz službe. Zapadel je v depresijo, se zatekel k pijači. In zdaj, pri petdesetih letih, dela v Bolšoju kot čistilec. Nekega dne pa prestreže faks s povabilom bolšojskega orkestra v Pariz in domisli se nore ideje: zbral bo svoje stare prijatelje, nekdanje glasbenike, ki se v Moskvi komaj preživljajo kot taksisti, trgovci z bolšjih trgov, snemalci zvočnih efektov za pornografske filme … Odpotovali bodo v Pariz namesto Bolšoja.
Andrei, odpuščeni dirigent Bolšojskega teatra, ponovno zbere svojo pestro druščino nekdanjih članov velikega orkestra. Pod pretvezo pravega Bolšoja se odpravijo v Pariz, v želji, da bi prelisičili usodo in se maščevali!
"Verjamem, da je današnjo krizo vrednot povzročil virtualni svet. Resnične vrednote, kot so delo, pristni medčloveški odnosi, čas, prijateljstvo in znanje, smo odrinili na stran v zameno za bolj virtualne vrednote denarja, informacij, divjega tempa, komunikacije in razvijanja vedno novih orodij. Občutek imam, da današnji človek hrepeni po vrnitvi k pravim vrednotam. Zaveda se tudi, da se resnično bogastvo skriva v Drugem in poskuša ponovno vzpostaviti ravnovesje med posameznikom in skupnostjo. V tem pogledu film razkriva, da brez prijateljstva, brez srečanja z drugo in drugačno kulturo, ne moremo doseči sreče. /…/
Vsak totalitarni režim živi v strahu pred intelektualci, ki lahko s svojimi nazori okužijo množico in jo napeljejo k uporu. Brežnjev, med drugimi, ni zaupal Židom, ki so pogosto javno opozarjali na pereče tematike, veliko pa jih je imelo še sorodnike v tujini, kjer so lahko širili njihova sporočila. Zato se je znebil židovskih glasbenikov bolšojskega orkestra in tudi Rusov, ki so se jim postavili v bran. Prav tako kot se je režim bal Romov in sploh vseh manjšin, ki se niso uklanjale njegovi avtoriteti. Pravzaprav se Romi niso v nobeni državi uklanjali ukazom, to so najsvobodnejši ljudje na svetu. In to realnost sem želel implicitno prikazati. Po drugi strani pa sem hotel pokazati, kako lahko na videz neznaten dogodek, kot je odpustitev dirigenta in židovskih glasbenikov - zaneti grozovito travmo cele generacije, ki se bo z njo soočala še naslednjih trideset let. Tako so bile zatrte usode neštetih ljudi iz vzhodnega bloka."
Radu Mihaileanu, režiser in scenarist
Radu Mihaileanu
Radu Mihaileanu (rojen v Bukarešti leta 1958) je v Franciji živeči scenarist in režiser židovskega rodu. Kot igralec, dramatik in gledališki režiser deluje znotraj domače gledališke skupine. Pod Ceauşescujevim režimom leta 1980 prek Izraela pobegne v Francijo in se v Parizu vpiše na filmski inštitut IDHEC (danes slovito pariško filmsko šolo FEMIS). Filmsko kariero nastopi kot asistent režije pri režiserjih Marcu Ferreriju, Fernandu Truebi, Nicole Garcia in Edouardu Niermansu. Za prvi igrani celovečerec Trahir (1993), zgodbo o disidentskem pisatelju, ki jo posveti očetu, prejme prestižno nagrado Grand Prix des Amériques na festivalu v Montrealu. Mednarodni uspeh in priznanje mu leta 1998 prinese drugi celovečerni igrani film Train de vie, zgodovinska saga skupnosti, ki se v izogib deportaciji deportira sama. Film prejme nominacijo za oskarja za najboljši scenarij, nagrado FIPRESCI na beneškem festivalu, nagrado občinstva za najboljši tujejezični film na festivalu Sundance. S tretjim filmom Pojdi in živel boš (Va, vis et deviens, 2005), nagrajenem na filmskem festivalu v Berlinu, se režiser vrne k portretiranju kolektivne usode skozi prizmo posameznikove življenjske poti. Koncert je avtorjev četrti celovečerni film. Režiserjevi liki so vedno znova izrinjeni, pahnjeni v geografsko izgnanstvo, kulturno izobčeni, osebno zavrženi, prisiljeni v eksistenco laži, skrivnosti in prevar, oropani pravice do preteklosti in spomina. V ospredju je vprašanje posameznikove identitete v primežu kolektivne zavesti, spomina in preteklosti. |
|
|
|
URADNA STRAN
IMDB
