 |
Laura je najsrečnejše trenutke svojega otroštva preživela v sirotišnici, v družbi prijaznega osebja in ostalih sirot, ki jih je imela rada kot brate in sestre. Trideset let pozneje se z možem Carlosom in sedemletnim sinom Simonom vrne, da bi že zdavnaj zapuščeno sirotišnico preuredila v dom za prizadete otroke. Nov dom in skrivnostno okolje prebudita Simonovo domišljijo in deček prične tkati mrežo neverjetnih zgodb in iger. Tudi Laura se ujame v to čudno mrežo, kjer odmevajo že dolgo pozabljeni, razburljivi spomini iz njenega otroštva. Dan otvoritve se bliža, napetost v družini pa je vse večja. Carlos še vedno verjame, da si Simon vse samo izmišlja, da bi pritegnil pozornost. Toda Laura je vse bolj prepričana, da se v hiši skriva nekaj strašnega, nekaj, kar čaka, da bo prišlo na površje in uničilo njeno družino.
PRODUCENT GUILLERMO DEL TORO O SIROTIŠNICI
Mnogo let sem spremljal delo J.A. Bayone, režiserja kratkih filmov My Holidays in The Sponge Man ter številnih nenavadnih glasbenih videospotov. Ob njegovi nadarjenosti je bila režija celovečerca neizogibna in Sirotišnica je več kot pravi odgovor. V svoji dolgoletni karieri v filmski industriji sem prejel mnogo scenarijev in mnogi režiserji so me spraševali po mojem mnenju in nasvetu. Zelo redko naletiš na izjemen scenarij. Pogosto gre opaziti določeno nadarjenost, a le nekateri scenariji kličejo po pretvorbi v film. Ko pa sem prebral scenarij za Sirotišnico, sem vedel, da je nekaj posebnega. Delo Sergia G. Sáncheza je bilo najboljše, kar sem jih prebral v zadnjih letih. Že po nekaj straneh sem ugotovil, da ne gre zgolj za ponovitev osnovnih elementov tovrstnega žanra, torej hišo, v kateri straši, duhove, vzporedne svetove. Scenarij je vseboval redko globino. Sirotišnica ni samo grozljivka: dogodki si sledijo brezhibno, vizualni efekti so fantastični, film se ne opira na posebne efekte in ponuja zelo osebno interpretacijo klasičnih značilnosti žanra, opaziti gre za tovrsten film nenavadno čustveno globino. Gre za čudovito zgodbo o izjemni bolečini zaradi izgube.
O SCENARIJU
Prva različica Sánchezovega scenarija je bila sicer napisana leta 2000, toda šele leta 2004 je Sirotišnica prišla v roke režiserja J.A. Bayone. Slednji je s Sánchezom skoraj eno leto preoblikoval zgodbo. "Scenarij je bil izvrsten, a zgodbo sem moral prilagoditi svojemu okusu. Hotel sem, da postane nekaj osebnega." V filmu prevladuje groza, ki izhaja iz vsakodnevnih elementov, ki postajajo vse bolj oskrunjeni, dokler ne odprejo vrat do norosti. Groza ne prihaja od znotraj, ni posledica bolnega uma, niti tavanja po prepovedanem območju. Gre za grozo v idilični okolici, v osrčju popolne družine. Pojavi se nepričakovano in grozi, da jih bo uničila. Po Bayoninih besedah Sirotišnico zaznamuje strah pred ločitvijo, s katerim se spopadajo vsi liki. "Ta strah se kaže kot nekaj živega, nekaj, kar njihove sanje o idiličnem srečnem domu spremeni v najstrašnejšo nočno moro."
INTERVJU Z REŽISERJEM J.A. BAYONO
Ali se vam je zdelo pomembno, da je vaš prvi celovečerec grozljivka?
Za režijo tega filma sem se odločil prav zato, ker je scenarij ponujal številne možnosti. Projekt me ne privabi zgolj zaradi žanra, kateremu pripada. Pomembneje se mi zdi tisto, kar se skriva v ozadju. Drži pa, da je grozljivka zelo dobra šola. Dopušča ti namreč, da po lastni volji manipuliraš s časom in prostorom, se poslužuješ določenih premikov kamere za dosego takojšnega efekta. To ti da določen občutek varnosti. Toda film oživi zaradi svojega ozadja, verodostojnosti likov, stopnje tvoje vključenosti v pripovedovanje...
S kom bi se kot režiser bolj poistovetili, z materjo ali z otrokom?
Z obema. Mati se odpravi na popotovanje, ki jo na koncu spremeni v otroka. Simon je tisti, ki se v uvodnem delu igra z namišljenimi prijatelji, toda Laura je potem tista, ki vzpostavi stik. V Simonov lik sem vnesel podrobnosti iz svojega otroštva. In Belén mi je pomagala, da je njen lik pridobil pravo globino, saj je materinstvo izkusila tudi sama.
Kako bi pojasnili mednarodni uspeh španskih in azijskih grozljivk? So namreč pravo nasprotje ameriškim grozljivkam, ki so polne krvi, mučenja in posebnih efektov?
V Hollywoodu skušajo občinstvo prevzeti s posebnimi efekti, zvokom in glasbo. S to strategijo bi radi prikrili slabe scenarije. In v tem je razlika. Vendar pa v zadnjem času pri filmih, kot so The Sixth Sense, The Blair Witch Project ali The Others, ni bilo opaziti odvečnih vizualnih efektov, ki naj bi pripomogli h komercialnem uspehu.
Ali se vam zdi, da pripadate novemu valu španskih režiserjev?
V Španiji smo našli recept za boj z mednarodnimi filmi. Ne govorim le o tehničnih vidikih. Hodil sem v filmsko šolo, kar je bilo za starejše ustvarjalce filmov v Španiji nemogoče, ker tovrstnih šol sploh ni bilo. Sirotišnica ni prvi celovečerec samo zame, prvič so se v svojih vlogah preizkusili tudi scenarist, montažer in komponist. Ne vem, če sodimo v novi val, sem pa prepričan, da svojega dela ne bi opravljali brez naših predhodnikov.
IGRALSKA ZASEDBA
BELÉN RUEDA je bila od vsega začetka prva izbira za vlogo Laure. Režiser J.A. Bayona
pravi, da je potreboval izredno vsestransko igralko. "Belén je lahko zelo ranljiva, hkrati pa izžareva neverjetno moč. Je tudi čudovita mati, kar nam je bilo v veliko pomoč pri pripravi lika." Vloga Laure je Belén Rueda predstavljala velik izziv. Šlo je za njeno prvo glavno vlogo, poleg tega pa je prvič zaigrala v grozljivki. "Ko sem brala scenarij, sem bila doma sama. Zelo sem bila prestrašena, a nisem mogla prenehati z branjem, dokler nisem prišla do konca. Zgodba te povsem prevzame in nenehno preseneča. Vedno znova si v dvomih glede razpleta in prisiljen si ponovno razmisliti o celotni zgodbi. Pri branju scenarija je zame ključnega pomena prvi vtis. Ko sem prebrala Sirotišnico, sem vedela, da moram biti del projekta." Belén Rueda se je filmu povsem predala, tako fizično kot psihično. Med snemanjem je izgubila več kot osem kilogramov in vseeno ji je bilo, če ne izgleda najbolje. Bayona se spominja, da je bila nad njo navdušena celotna filmska ekipa. "Po določenih prizorih smo ji vsi spontano ploskali. Bili smo ganjeni."
Izbrana filmografija
2007. SAVAGE GRACE - Tom Kallin
2007. THE ORPHANAGE (EL ORFANATO) - J.A. Bayona
2004. THE SEA INSIDE (MAR ADENTRO) - Alejandro Amenábar
GERALDINE CHAPLIN, hči Charlesa Chaplina, je doživela mednarodni uspeh z vlogo v uspešnici Davida Leana, Doctor Zhivago. Od tedaj je ta izjemna igralka sodelovala z najboljšimi režiserji, kot so Robert Altman, Carlos Saura, Franco Zeffirelli in Richard Attenborough.
Izbrana filmografija
2007. THE ORPHANAGE (EL ORFANATO) - J.A. Bayona
2004. THE SEA INSIDE (MAR ADENTRO) - Alejandro Amenábar
2007. THE TOTTENWACKERS - Ibón Cormenzana
2007. MIGUEL & WILLIAM - Inés Paris
2007. THERESA, THE BODY OF CHRIST - Ray Loriga
2005. MELISSA P. - Luca Guadagnino
2005. OCULTO - Antonio Hernandez
2005. HEIDI - Paul Marcus
2004. THE BRIDGE OF SAN LUIS REY - Mary McGuckian
2002. TALK TO HER - Pedro Almodóvar
2002. THE CITY OF NO LIMITS - Antonio Hernández (nagrada Goya za najboljšo stransko igralko)
2001. JUST RUN! - Saura Medrano
1995. HOME FOR THE HOLIDAYS - Jodie Foster
1996. JANE EYRE - Franco Zeffirelli
1994. WORDS UPON THE WINDOW PANE - Mary McGukian
1993. THE AGE OF INNOCENCE - Martin Scorsese
1992. CHAPLIN - Richard Attenborough (nominiranka za zlati globus za najboljšo stransko igralko) |
|
|
|
URADNA STRAN
IMDB
