 |
Zmagovalec berlinskega filmskega festivala
Zgodba
Grbavica je zgodba o sodobnem Sarajevu. Mati samohranilka Esma živi s svojo 12-letno hčerko Saro v soseščini Grbavica, kjer se po jugoslovanski vojni ob koncu prejšnjega stoletja življenje še vedno postavlja na noge. Ob nizki socialni pomoči Esma sprejme delo natakarice v nočnem klubu, zaradi česar ima veliko manj časa za svojo hčerko. Še vedno jo preganjajo dogodki iz preteklosti, zato se udeležuje skupinskih terapij v lokalnem centru za ženske. Zanese se lahko tudi na svojo najboljšo prijateljico Sabino in sorodno dušo Peldo, sočutnega sodelavca iz nočnega kluba. Razposajena Sara razvije tesno prijateljstvo s svojim sošolcem Samirjem. Oba najstnika sta v vojni izgubila očeta. Toda Samirja čudi, da Sara ne ve ničesar o očetovi častni smrti. Zaplete se, ko Sara zahteva potrdilo o tem, da je njen oče mučenik svete vojne. Rada bi namreč dobila popust za bližajoči se šolski izlet. Esma trdi, da bo to težko, saj še vedno niso našli trupla. Obupano išče nekoga, ki bi ji posodil denar za hčerkin izlet. Sara je v šoli tarča posmeha in ko izve, da je njena mati za izlet plačala polno ceno, zahteva resnico. Esma se zlomi in pojasni, da je Sara rezultat posilstva v ujetništvu. Soočenje je izredno boleče, a to je Esmin prvi korak iz velike duševne stiske. Sara je prizadeta, a za odnos med njo in materjo še obstaja upanje.
Režija, scenarij
Jasmila Žbanić
Grbavica je njen prvi celovečerec. Svojo filmsko kariero je začela leta 1997 z ustanovitvijo produkcijske hiše "Deblokada", v okviru katere se je kot producentka, scenaristka in režiserka podpisala pod številne dokumentarce, video spote in kratke filme. Njeno delo prikazujejo na filmskih festivalih in razstavah po vsem svetu. Med njenimi projekti izstopajo kratki film Rođendan (del filmskega opusa Izgubljeno-Nađeno), ki prikazuje različne poti dveh mladenk, Hrvatice in Bosanke; dokumentarni film Crvene gumene čizme (2002), ki spremlja bosanske matere, ki iščejo svoje otroke; in dokumentarni film Slike sa ugla, pretresljiva zgodba o mladi ženski, ki jo hudo ranjeno med vojno slika tuj fotograf. Žbanićeva se je rodila leta 1974 v Sarajevu. Zaključila je študij na Akademiji dramskih umetnosti na področju gledališke in filmske režije. Pred filmsko kariero je bila lutkarka v gledališču Bread and Puppet v Vermontu in klovn v delavnici Leeja De Longa.
Izjava režiserke:
"Prevzema me vsakodnevno življenje, ki pa se v primerjavi z vojno lahko zdi povsem običajno, mirno, celo banalno. Toda če odstranimo lupino tega vsakodnevnega življenja, pridejo na dan močna človeška čustva - iz preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Grbavica je v prvi vrsti zgodba o ljubezni. Ljubezni, ki ni čista, saj je zlita s sovraštvom, gnusom, travmo in obupom. Govori tudi o žrtvah, ki kljub temu, da niso zagrešile zločina, niso povsem nedolžne v odnosu do naslednjih generacij. Grbavica je tudi zgodba o resnici, kozmični moči, potrebni za nadaljevanje življenja in dosego zrelosti."
Igralska zasedba
Mirjana Karanović (Esma)
Mednarodnemu občinstvu je morda najbolj znana po vlogah v filmih Emira Kusturice: Otac na službenom putu (1985), Underground (1985) in Život je čudo (2004). Med njene druge filmske projekte sodijo celovečerec Ahmeda Imamovića Go West, Vinka Brešana Svjedoci, Dušana Milića Jagode u supermarketu, Gorana Paskaljevića Bure baruta in Mirjane Vukomanović Tri letnja dana. Karanovićeva je zelo dejavna tudi v gledališču in na televiziji. Zaigrala je v ameriški miniseriji Mario Puzo's the Fortunate Pilgrim (1988) ob Sophii Loren. Njen prvi celovečerec je Petrijin venac Srđana karanovića. Rodila se je in še vedno živi v Beogradu, kjer je diplomirala na Akademiji dramskih umetnosti. Dela kot profesorica na Akademiji dramskih umetnosti "Braća Karić". Kmalu jo bomo lahko videli v celovečercu Andree Staka Das Fraulein.
Luna Mijović (Sara)
Grbavica je njen igralski prvenec. Rojena je leta 1991 v Sarajevu, živela pa je tudi v Rusiji in Sloveniji.
Leon Lučev (Pelda)
Mednarodno občinstvo ga morda najbolje pozna po vlogah v filmih Vinka Brešana: Svjedoci (2004) in Kako je počeo rat na mom otoku (1998). Preizkusil se je še v filmu Hrvoja Hribara Šta je muškarac bez brkova, Krsta Papića Infekcija ter Lukasa Nole Nebo sateliti in Sami. V zadnjih šestih letih je nastopil v desetih produkcijah gledališča "it&d". Rodil se je leta 1970 v Šibeniku na Hrvaškem. Na začetku kariere je sodeloval z neodvisno gledališko skupino "Monta Stroj" v Zagrebu, zatem pa se je leta 1994 vpisal na Akademijo dramskih umetnosti.
Intervju z režiserko Jasmilo Žbanić
Grbavica je beseda, pri izgovorjavi katere se bo tujcem verjetno zavozlal jezik. Kaj je Grbavica?
Grbavica je soseščina nasproti stavbe, v kateri živim jaz. Med vojno je to območje oblegala srbsko-črnogorska vojska. Postalo je posebno taborišče za mučenje ljudi. Med sprehodom po Grbavici boste še danes videli tipične stavbe iz socialističnega režima, lokalne prebivalce, trgovine, otroke, pse… , hkrati pa boste začutili prisotnost nečesa nezaslišanega, nekaj, kar je mogoče začutiti zgolj v kraju, ki ga je zaznamovalo veliko človeško trpljenje.
Grbavica je mikrokozmos, v katerega sodijo Esma in drugi junaki. Beseda grbavica etimološko pomeni ženska z grbo. Sicer je naslov malce težko izgovorljiv, a zdelo se mi je, da bodo te neprivlačne črke zelo dobro ponazorile Esmin svet.
Kako je nastala zgodba?
Ko se je začela vojna, sem bil vesela, da so nam odpovedali test iz matematike. Kot najstnico me je najbolj zanimal seks, oziroma pogovor o seksu, sanje o seksu kot najvišje realizacije ljubezni. Toda leta 1992 se je vse spremenilo in spoznala sem, da živim v vojni, v kateri je seks del vojaške strategije za poniževanje žensk in s tem uničenje etnične skupine! Med vojno v Bosni je bilo posiljenih 20.000 žensk. Od bojne črte sem bila oddaljena 100 metrov, pa sem se najbolj bala tovrstnega boja. Od tedaj sem obsedena s posilstvom in njegovimi posledicami: prebrala in sledila sem vsemu, kar je povezano s to temo. Še vedno ne vem, zakaj sem to počela ali kaj sem s tem hotela doseči. Ko sem rodila otroka, ki je plod ljubezni, materinstva, so se v meni pričela prepletati nova čustva in pretekli dogodki so me povsem pretresli. Vprašala sem se, kako občuti ženska, ki rodi otroka, spočetega v sovraštvu. V tem trenutku sem vedela, kaj želim povedati z Grbavico. Napisala sem jo med dojenji.
Režirali ste film in zanj napisali scenarij... Kaj se vam je zdelo pomembno pri razvoju likov?
Ko sem izgubila osebo, ki sem jo imela zelo rada, sem se zjutraj zbudila in umila zobe. Vprašala sem se, ali ta svet še vedno obstaja, je mogoče, da še vedno obstajam jaz, da si umivam zobe, da je vse tako, kot je bilo včeraj, kot da se ne bi zgodilo nič. Zaradi mojega trpljenja drevo ne bo izgubilo listja. In enako sem razmišljala o Esmi. Zaradi njene tragedije se svet ni ustavil. Njeno življenje gre dalje, pripravlja sendvič za svojega otroka, se smeje in šali, lika, uporablja javni prevoz... S tem pogledom sem se lotila scenarija in kasneje režije. S Christine Maier, direktorico fotografije, sva delili mnenje, da fotografija ne sme biti dramatična, popeljati nas mora v svet vsakodnevnega življenja, za katerim bruhajo vulkani. Esmi se približamo toliko, kot nam dovoli sama. Ona izbira, kakšna je pregrada med njo in nami. Pomemben nam je bilo tudi prikaz Sarajeva kot enega izmed likov.
Vsem igralcem, tudi stranskim, ste dali priložnost, da uspejo.
Kot prvo je Grbavica film igralcev. Zavedala sem se, da je lahko uspešen le z odličnimi igralci, zlasti materjo in njeno hčerko. Iz tega razloga smo izboru igralcev namenili veliko časa. Igralko za otroški lik smo iskali od šole do šole. Govorili smo z več kot 2000 otroki. Izbrali smo 200 otrok, s katerimi sem govorila osebno, nato pa naredili ožji izbor 20 otrok, s katerimi smo delali sedem dni. Želeli smo ugotoviti, kdo je nadarjen za igranje in kdo lahko napreduje, kdo se je sposoben zbrati in prisluhniti navodilom. Pri drugih igralcih smo potem, ko smo jih po dolgem postopku le izbrali, priredili številne vaje, nekatere izmed katerih so se odvijale na pravih lokacijah, da bi se lahko igralci privadili na svet, ki naj bi ga ustvarili. Poleg tega, da so bili vsi igralci popolni profesionalci, me je zelo veselilo, da so jim bili všeč njihovi liki, scenarij in filmska ekipa. Vsi so hoteli dati od sebe kar največ. Meni so bili v veliko podporo.
Kako je bilo snemati z otroki?
13-letne Lune Mijović (Sara) in 14-letnega Kenana Ćatića (Samir) ter drugih mladih igralcev nismo obravnavali kot otroke temveč kot enakovredne avtorje tega projekta. In tako so tudi razumeli svoje vloge. Bili so resni, odgovorni in ustvarjalni. Poleg tega pa so prirasli k srcu celotni ekipi in dali smo jim občutek, da jih povsem podpiramo.
Zgodba o Esmi in Sari je sicer žalostna, a tudi zelo optimistična. Je mogoče, da se v njej skriva možnost odpuščanja Sarinemu očetu?
Vojni zločinci se morajo najprej pokoriti, šele nato jim žrtve lahko odpustijo. V BIH je težava v tem, da mnogi ne obžalujejo, kaj se je zgodilo. Ubitih je bilo več kot 100.000 ljudi, izgnanih 1.000.000 - in skoraj nihče se ne kesa. Zelo pa je zanimivo, da maščevanja skoraj ni, kar je za to družbo velik dosežek. Mislim, da Esma ne razmišlja niti o odpuščanju niti o maščevanju. Sara je žrtev, a hkrati opominja na zločin. Našo prihodnost sestavljata obe komponenti, saj sta obe del nas.
Kakšni si pogoji za ustvarjanje filmov v BIH?
BIH je edina evropska država, ki nima 35 mm kamere ali filmskega laboratorija. Primanjkuje nam profesionalcev, kar skušamo nadomestiti s člani filmske ekipe iz drugih koncev nekdanje Jugoslavije ali v našem primeru iz koprodukcijskih držav. Toda svoje zgodbe moramo pripovedovati, to pa zasenči vse te pomanjkljivosti.
|
|
|
|
URADNA STRAN
IMDB
