 |
Zgodba
Neizmerna suša ogroža življenja živine in ljudi, zato se starešine odločijo poslati skupino mladih, neizkušenih bojevnikov poiskati in ubiti divjega mitičnega leva Vitchua, ki naj bi bil reinkarnacija rdečega boga, boga maščevanja. S tem bi pregnali prekletstvo, ki se je zgrnilo nad njihovo skupnost, ter spet priklicali dež.
Med iskanjem leva po kenijskih planjavah bojevniki odkrijejo pomen prijateljstva in poguma. Vseskozi se soočajo z nevarnostjo divjine, izdajstvom, strahom, rivalstvom. Če uspejo, bodo postali moški.
Film temelji na mitologiji Masajev in je resnična slika življenja Masajev in njihovih bojevnikov. Popeljal nas bo na popotovanje v osrčje kulture, odmaknjene od ostalega sveta.
Po zaslugi desetih junakov, ki jih predstavljajo resnični pripadniki plemena Masaji Mara (južna Kenija), nekaj na videz močno oddaljenega, nenadoma postane veliko bližje.
PLEME MASAJI
V osrčju doline Rift, pokrajini, ki ji geografi pravijo afriško višavje, živi približno 800.000 Masajev. Nomadsko ljudstvo, ki svoje savane, gozdove in vulkansko pokrajino deli z živalmi, je zvesto kulturi svojih prednikov in spoštuje okolje, v katerem se generacije Masajev vrstijo že več stoletij. Njihovo življenje je srečno, saj se uspešno borijo proti podreditvi modernemu svetu.
Morani, mladi bojevniki, znani po vsej vzhodni Afriki po svojem izrednem pogumu, skrbijo za varnost ljudi in njihovega edinega bogastva, živine. Morani morajo prestati številne sprejemne obrede, ki preskušajo njihov pogum, spretnosti in vzdržljivost.
Že v rosnih letih se spopadajo z divjimi živalmi in fizična bolečina jim ni tuja. So najstniki, ki se z leti navadijo nadzirati svoje strasti in čustva. Skozi obrede, ki jih morajo prestati, postanejo moški. Njihova glavna naloga je ščititi skupnost in s tem zagotoviti večnost njene kulture in identitete.
Pascal PLISSON - režiser - scenarist
Od leta 1984 do 1993 je Pascal Plisson napisal in produciral približno 20 zgodb s športno in pustolovsko tematiko ter jih posnel na ameriški celini (Argentina, Peru, Mehika, Čile, ZDA itd.) za C.B.S, France3, France2, CANAL+, E.S.P.N.
Leta 1994 je začel snemati super 16 mm filme. Posnel je dokumentarce o ljudeh, živečih v ekstremnih pogojih po vsem svetu (LES ROUTIERS DE SIBERIE, SIBERIE TERRE DE LA SOIF, AUSTRALIE 50° DE SOLITUDE).
Od leta 1997 več kot osem mesecev na leto preživi v vzhodni Afriki (Kenija, Uganda, Tanzanija, Zimbabve itd) in producira dokumentarce o živalih.
Izbrana filmografija (po letu 1993)
2004 Masa? - The Rain Warriors
2002 Fissi, vie et mort d'une hy?ne (52') Salama, guépard solitaire (52')
2001 Quand les éléphants meurent… (52')
1999 Les Nettoyeurs de la savana (52')
1998 Conflits dans un fleuve (52')
1997 Conflits dans un arbre (52')
1993-1996 50° de solitude (52'), Les Routiers de l'extr?me (52'), Sibérie terre de la soif (52')
Intervju s Pascalom Plissonom
Odkod zamisel za projekt Masaji?
V Afriki delam že dobro desetletje in osem mesecev na leto preživim v Keniji in Tanzaniji, kjer snemam dokumentarne filme. Sprva sem hotel posneti celovečerec o živalih. Projekt sem predstavil producentu Stéphaneu Parthenayju, ki me je spremljal med raziskovanjem. Predstavil sem ga bojevnikom plemena Masaji, da bi se naužil savanskega ozračja. Bil je navdušen nad bojevniki in predlagal mi je, naj pred dokumentarcem o živalih najprej posnamem film o tamkajšnjih bojevnikih.
Ste takrat že poznali kulturo plemena?
Vsekakor. Že več let redno sodelujem z Masaji, ki mi pomagajo pri iskanju živali. Dodo, bra poznam njihove navade in v stiku sem predvsem z mladimi bojevniki. Nekajkrat sem bil celo prisoten pri obrezovanju in sprejemnih obredih. Obožujem Masaje.
Kako so vas sprejeli?
Kličejo me "veliki brat". Ko nekaj obljubijo, besedo tudi držijo. Med snemanjem smo večkrat naleteli na težave, a ni me skrbelo, saj sem se lahko zanesel nanje. Po drugi strani pa so producenti delali brez jamstva, saj pogodba Masajem ne pomeni nič. Masaji so ljudstvo, ki ga ne smeš razočarati. Če jih spoštuješ, so zate pripravljeni tudi umreti.
Govorite njihov jezik?
Govorim le svahili, a 80 % Masajev poleg svojega jezika govori tudi tega. V vsakem primeru se poznamo tako dobro, da smo se med snemanjem lahko sporazumeli s pogledi in kretnjami. Želeli smo posneti prvi film v masajščini in uspelo nam je.
Ste veliko raziskovali, uporabljali zapise?
Niti ne, saj me ni zanimala etnologija. Hotel sem prikazati njihov vsakdan, način življenja, razmišljanja, dediščino in delitev družbe na starostne skupine: starejši kot je Masaj, uglednejši je.
Vam je pomagal svetovalec?
Je. Sodeloval sem z Miltonom Silomo, ki je masajskega izvora. Imel je bistveno vlogo pri snemanju. Z njim sem sodeloval že pri mnogih dokumentarcih o živalih: mladi bojevniki ga zelo spoštujejo.
Kako je nastala zgodba?
Zgodba je izmišljena. Zamisel o lovu na leva kot sprejemnem obredu in s tem klicanju dežja v masajski kulturi pravzaprav ne obstaja. Povprašali pa smo starešine in potrdili so, da je povsem realna zgodba. Na željo bojevnikov smo celo spremenili konec filma. Po scenariju bi moral iti na lov samo protagonist Merono, toda Masaji delujejo kot skupina v vseh okoliščinah in ne bi dovolili, da bi se na lov na leva odpravil en sam.
V filmu ne vidimo mnogo žensk.
Odnosi med moškimi in ženskami so nekaj posebnega. Masajski bojevniki so živeči bogovi in nikoli se jim ne ukazuje. Po končanem snemanju mi je Merono rekel, da so bili zadnjih trinajst tednov ženske. To pa preprosto zato, ker sem jim kot režiser vseskozi ukazoval. Ženske jih nimajo pravice opazovati pri prehranjevanju - bojevniki jedo sami. In nikoli niso v družbi žensk, ki niso obrezane. Odnosi med spoloma so natančno opredeljeni.
Ali vsak Masaj v filmu igra svojo "vlogo"?
Najtežje je bilo Masaja prepričati, da igra strahopetca, saj strahu bojevniki ne poznajo. Delujejo v parih in so pripravljeni drug za drugega umreti. Razložiti smo jim torej morali, da igrajo namišljene like - in to je bilo izredno težko.
So težko razumeli filmske tehnike?
Izredno hitro so se učili. So zelo narcistični in zelo radi vidijo, da so opaženi. Ne poznajo plahosti. Nič se ne pretvarjajo in so izredno motivirani. Težje jih je bilo usmerjati fizično - jim razložiti potrebne položaje in kretnje. Hitro smo morali izkoristiti njihovo energijo, saj se zelo hitro utrudijo. Prvi posnetki so morali biti najboljši.
Kaj pa dialogi?
Ne znajo brati ali pisati, zato so se morali svoj tekst naučiti. Se nikoli se niso učili, zato so kar hrepeneli po znanju. Zlahka so si zapomnili in vsa filmska ekipa je bila mnenja, da s tako vestnimi igralci še ni snemala.
Bi radi dosegli, da bi se zahod zavedal usode Masajev, katerih obstoj je vseskozi ogrožen?
Masaji izredno dobro združujejo tradicijo in sodobnost. Po drugi strani pa obstaja nevarnost, da bodo že čez dve generaciji bojevniki izumrli. V preteklosti so bili lahko bojevniki tudi 15 let, zdaj pa se je ta doba skrajšala na šest ali sedem let. Film je zato prikaz njihove preteklosti.
Zgodba je večna, univerzalna, zlasti zaradi dejstva, da ni posneta v kakšnem določenem obdobju.
Prav zares se oblačila in nakit niso spremenila že več stoletij, razen tega, da zdaj nosijo čevlje in ure. Njihov način življenja ostaja nespremenjen.
Lov na leva je sprejemno popotovanje mladega Masaja.
Pri Masajih gre za spoznavanje bolečine in poguma: tako moški kot ženske se že kmalu po rojstvu učijo trpeti bolečino, saj jih obrežejo. Posledica te miselnosti je neverjetna povezanost. Če pride do prepira, ga rešijo s pogovorom. Ko gre skupina bojevnikov na lov na leva, strah ne pride v poštev.
Kako je šlo snemanje? Ste naleteli na kakšne težave?
Masajev nismo mogli obravnavati kot običajnih igralcev. So bojevniki in ne poklicni igralci. Če smo jih užalili ali jim nismo naklonili dovolj spoštovanja, smo tvegali, saj bi lahko odkorakali s snemanja. Po snemanju so mi povedali, da je bila to zanje izredna izkušnja in da so si lahko z zaslužkom kupili celo čredo živine.
V filmu prevladujeta rumena in rdeča okrasta barva. Kako ste poskrbeli za prave barve in svetlobo?
Snemali smo film o suši. Ko smo prispeli tja, je bilo vse zeleno, saj je deželo pred kratkim zapustil ciklon. Uspelo nam je z digitalno tehnologijo: našli smo pravo barvo za nebo ali kožo, celotno pokrajino. Rdeči in rumeni odtenki so barve bojevnikov.
Nebo se po dežju povsem spremeni …
Neverjetno, kako v Afriki dež spremeni naravo. Po hudem deževju je barva neba, tal, dreves itd. povsem drugačna. To smo skušali prikazati v filmu.
V savani vidimo malo živali: le nekaj ptic in čredo slonov. Zakaj?
Masaji se pogosto obdajo s kravjim urinom in s tem odganjajo muhe. Pred tem vonjem živali bežijo. Čeprav ne lovijo divjih živali, včasih napadejo slona ali bivola, s čimer dokažejo svoj pogum. Živali zato poznajo vonj Masaja in ga zaznajo že na nekaj sto metrih. Masaji ne živijo med divjimi živalmi. Z njimi delijo pokrajino, a nimajo tesnih stikov.
Glasba Yvana Cassarja je izredno lirična. Kako je prišlo do sodelovanja z njim?
Nismo hoteli afriške glasbe. Njegova glasba je zelo čustvena, romantična, obenem pa s svojim ritmom čudovito spremlja dogajanje.
Premiera filma Masaji
|
|
|
|
URADNA STRAN
IMDB
