 |
film Luca Jacqueta
Zgodbo v slovenščini pripovedujejo:
Maja Martina Merljak
Srečko Kermauner
Tim Cegnar
Scenarij: Luc Jacquet
Priredba: Luc Jacquet, Michel Fessler
Originalna glasba: Emilie Simon
Snemalca: Laurent Chalet, Jérôme Maison
Producenti: Yves Darondeau, Christophe Lioud, Emmanuel Priou
v sodelovanju s
Francoskim polarnim inštitutom Paul-Emile Victor
Narava je ustvarila najlepšo pravljico. Bilo je nekoč na Antarktiki...
Antarktika je po besedah raziskovalca Ernesta Shackletona "najhladnejša, najmračnejša, najbolj vetrovna in najbolj suha celina". Čeprav je ptica, v morju cesarski pingvin bolj spominja na delfina. Iz globin šine kvišku kot torpedo, spretno drsi po ledu in se skobaca pokonci. Ko hodi, je tako neroden, da je vsaka ovira zanj lahko usodna. Kaj žene to plavajočo ptico, da zapusti ledeno vodo, v kateri se znajde kot riba? Samo en razlog, ki pa je življenjskega pomena: nadaljevanje vrste. Težava je v tem, da so na Antarktiki primerne lokacije za to redke: pozimi celino obkroža 100 do 200 kilometrov širok pas zaledenelega morja. Na eni strani je na severu ocean in hrana v njem, na drugi pa na jugu ledena morska puščava. Med njima koraka cesar in premaguje na stotine kilometrov... Hodi do onemoglosti, da bi svojemu lačnemu mladiču prinesel hrano.
Popotovanje cesarskega pingvina prikazuje to epopejo.
Popotovanje cesarskega pingvina je prvi celovečerec režiserja Luca Jacqueta, ki pa je že posnel več uspešnih dokumentarcev o živalih. Film o morskih leopardih La part de l'ogre (La Chasse du léopard de mer) je leta 2001 prejel nagrado za najboljšo režijo na Mednarodnem festivalu filmov o okolju in naravni dediščini v Pragi.
Tudi režiserjevo popotovanje je sila zanimivo. Kot biolog se je , pripravljal na kariero raziskovalca, ko je pred dvanajstimi leti zagledal oglas: "Išče se neustrašen biolog, ki bi za 14 mesecev odšel na konec sveta". Kot ljubitelja narave in pustolovščin ga je to takoj pritegnilo. Edina težava je bila, da še nikoli ni imel kamere v rokah. Ko se je tega za silo priučil, se je prvič odpravil na Antarktiko, v raziskovalno bazo Dumont d'Urville. Kmalu je posnel svoj prvi film Morski leopard, gospodar ledu (Léopard des mers, seigneurs des glaces). Dvanajst let pozneje, kot pravi sam, se še vedno vrti okoli 66. vzporednika. Režiser je točno vedel, kje bo snemal in kdaj, kaj se bo zgodilo in s kom. Edina uganka so bili igralci: ne smemo pozabiti, da gre za Antarktiko in da so pingvini le živali. Zakaj je za Jacqueta cesarski pingvin prekleta vrsta? To je veličastna žival, ki se lahko potopi 400 metrov globoko in zdrži tudi po 20 minut v globini. Da bi nadaljevala svoj rod, mora vse to plačati, kdo ve zakaj, z neskončnimi mukami. Kot pravi režiser, se v njegovega glavnega junaka ni težko vživeti, ker je silno simpatičen in zna biti prav "človeški". Tudi s filmskega stališča je zgodba zelo dramatična: so leta, ko umre tudi po 80 odstotkov mladičev. Snemanje je trajalo dobro leto, koliko traja razmoževalni ciklus pingvina. Niti enega posnetka si niso mogli ogledati. V tem letu niso ne ljudje ne filmski trak niti enkrat zapustili prizorišča.
ENO LETO V ŽIVLJENJU CESARSKEGA PINGVINA
Februar. Na Antarktiki se izteka poletje. Tu je cesarski pingvin v svojem elementu. Elegantno se potaplja v temnomodro morje, polno hobotnic in rib.
Marec. Cesarski pingvini se zbirajo in se v neskončni vrsti odpravljajo na svoje vsakoletno romanje. Spopadali se bodo z ekstremnim mrazom, v katerem nihče drug ne bi mogel zdržati. Toda nimajo izbire: za njihove ljubezenske obrede in rojevanje potomstva so trije poletni meseci prekratki.
April. Zdaj je čas za dvorjenje in ljubezenske pesmi in plese. V tej množici se formirajo pari. Kako se prepoznajo? Vsaka ptica točno zabeleži "zvočni podpis" svojega partnerja. Po tem baletu in parjenju se nekaj skupin odpravlja nazaj. To so samice, ki niso našle partnerja; vračajo se domov pred nastopom najhujše zime.
Maj. Temu bi težko rekli medeni tedni. Mlad par ima na razpolago le svež sneg in živi od nakopičenih maščobnih zalog. Proti koncu meseca samica, ki je že izgubila tretjino svoje teže, izleže eno samo jajce. Trenutek je izredno napet: jajce nikakor ne sme pasti na led, ker bi nemudoma zmrznilo. Pingvinka ga hitro spravi v inkubacijski žep na trebuhu. Že naslednji dan novopečene starše čaka izredno zahtevna operacija: predaja jajca samcu. Pri najmanjši napaki lahko bodoči mladič pade na led in zmrzne. Po uspešni primopredaji je pingvinka prosta in se lahko odpravi k morju po hrano. Valil bo pingvin. Šestdeset dni bo stal skoraj nepremično, brez hrane. Da bi se čez dva meseca zagotovo prepoznala, sledi še ena pesem.
Junij in prva polovica julija. Da bi kljubovali krutemu mrazu in podivjanemu blizardu, se pingvini stisnejo drug k drugemu v skupino, ki počasi valovi, da ne bi vedno isti izpostavljali hrbet vetru. Na silno nevarni poti proti morju tudi pingvinkam ni nič lažje. Tistim, ki se prebijejo do morja, grozijo sestradani morski leopardi. Srečnice, ki bodo ušle vsem pastem, se bodo dodobra najedle, nekaj hrane vskladiščile za mladiča in se odpravile na dolgo pot nazaj.
Sredi julija. Pingvin je zdaj že skoraj 120 dni tešč, že 64 dni pa ohranja jajce, ki mu ga je zaupala družica, pri temperaturi 35°. Končno se jajce odpre in iz njega se izvali mladič. Treba ga je varovati pred mrazom in vetrom, pa še sestradan je. Če se pingvinka kmalu ne vrne, bo moral pingvin malčka zapustiti in se odpraviti domov, dokler ima še dovolj moči za to popotovanje. A v našem primeru pingvinka končno pride, s tremi ali štirimi kilogrami dragocene hrane. Po zaslugi zvočnega podpisa bo našla svojega partnerja in nemudoma nahranila mladiča. Zdaj je oče razbremenjen in se lahko gre tudi sam podpret. Pred tem pa mora potomcu vtisniti v spomin svoj glas: ko se bo vrnil, bo mladič sam in ga bo moral prepoznati, če bo hotel jesti. Pingvinčka namreč izmenično hranita le oče ali mati.
Konec avgusta. Ko se pingvin vrne, odide pingvinka po hrano. Medtem je pingvinček že v vrtcu, kjer se stiska k drugim malčkom, da mu je topleje. Ko se vrne cesarica, se cesar odpravi po hrano. In tako naprej. V bližini naselbine nekaj tednov straši orjaški strakoš, ki vsak dan pobere svoj davek osamelih mladičev. Ta plenilska ptica vedno napada žive pingvinčke. Mrtvih, ki jih je vsepovsod polno, ne more pohrustati, ker so popolnoma zmrznjeni.
Že v slabih treh tednih se bo mladič naučil potapljati in loviti. A še štiri leta ne bo zrel za podvig, ki sta ga opravila njegova starša.
Februar. Poletje je in mirni dnevi se iztekajo. Kmalu bo marec, ko se vse znova začne.
Snemalca filma sta Jérôme Maison in Laurent Chalet, podvodne prizore je posnel Patrick Marchand. Kamero, ki je morala biti čimbolj preprosta in čimbolj mehanska (da bi jo hitro popravili v primeru okvare), vzdržljiva (delati je morala tudi pri -40°), je tem ekstremnim pogojem prilagodil francoski proizvajalec Aaton. Začuda je vse delovalo. Od dvestotih kolutov, ki so jih uporabili pri snemanju filma, je odpovedal samo eden. Tudi ljudje so se izkazali. Da bi bila drug drugemu v oporo, sta se snemalca zmenila, da bosta delala skupaj, ne pa izmenično, kot je bilo sprva mišljeno. Po zaslugi ornitološkega laboratorija antarktičke baze Dumont d'Urville sta vedela, kje se bodo zbrali pingvini, ne pa tudi, kdaj, tako da sta morala biti ves čas na preži. Z rezultati sta zadovoljna. Upravičeno.
Kaj bi lahko rekli o glavnih igralcih, cesarskih pingvinih? Neverjetni so. In v mnogih ozirih prav izjemni: po sposobnosti ohranjanja stalne telesne temperature v najhujšem mrazu in vetru, po vzdržlljivosti, ko lahko tudi po več mesecev zdržijo brez hrane, po načinu razmnoževanja, ki od staršev terja izredne napore in žrtve, po osebni zvočni "kodi", s katero se prepoznajo s partnerjem in mladičem. In po strpnosti: če bi vsak branil svoje ozemlje, se ne bi tesno stiskali drug k drugemu in se tako postavljali v bran mrazu in vetru.
Premiera filma Popotovanje cesarskega pingvina
|
URADNA STRAN
IMDB
