| Božje mesto (2002) | Datum izzida: 3. 09. 2004 |
 |
|
|
|
|
|
 |
Zgodba
Glavni lik v filmu Božje mesto ni oseba, ampak kraj. Gre za revno stanovanjsko naselje, ki so ga zgradili v šestdesetih letih. Dvajset let kasneje se je spremenilo v enega najnevarnejših predelov Ria de Janeira. S pomočjo številnih likov je v filmu opisana zgodba tega kraja. Vse je prikazano iz perspektive pripovedovalca:
Buscapé, reven temnopolti otrok, je prešibak in preplašen, da bi se podal v kriminal, vendar pa tudi prepameten, da bi se zadovoljil s premalo plačano službo. Odraste v izredno nevarnem okolju in odkrije, da resničnost lahko doživlja in opazuje kot poklicni fotograf. To je njegova odrešitev.
Buscapé ni pravi protagonist filma. On je tisti, zaradi katerega se zgodba odvija naprej. On je tisti, ki sprejema odločitve, ki določajo sosledje dogodkov....
Film Božje mesto opisuje porast organiziranega kriminala in temelji na resničnih dogodkih.
Knjiga
Božje mesto, roman, po katerem je bil posnet film, je rezultat podrobne raziskave stanovanjske projekta, v katerem je odraščal pisatelj Paulo Lins. Avtor je osem let raziskoval in zbiral podatke o organizaciji prekupčevanja mamil, ki je povzročila vojno. Ta je zaznamovala zgodovino soseščine v sedemdesetih in osemdesetih.
Kniga Paula Linsa je kmalu naletela na odobravanje kritikov in v Braziliji postala 'bestseller'.
Igralska zasedba
Alexandre Rodrigues (Buscape)
Živim v Ipanemi, v Cantagalu. Star sem 18 let in obiskujem gimnazijo. V šolskem dramskem klubu "We in the Theater" sem izvedel za projekt "We from the Movies". Učiteljici se je zdelo, da bi morala poskusiti jaz in moj prijatelj. In res sva šla.
Razdelili so nas v tri skupine: policiste, kriminalce in žrtve. Bil sem žrtev in v enem prizoru me je eden od kriminalcev vrgel ob steno. Udaril sem se v obraz in roko. Precej sem se poškodoval in verjetno se jim je zdel žrtvin obraz prepričljiv. Mislim, da mi je uspelo, ker sem uspel prikazati realnost. Za tem pa sem postal precej nervozen, saj sem izvedel, da je Buscape eden glavnih likov. Prepričan sem bil, da je moja vloga enakovredna ostalim.
Buscape (Rocket) je zanimiv lik. Znajde se v revščini, živi med kriminalci, vendar pa sanja, da bo nekega dne lahko postal poklicni fotograf. Ko mu eden izmed prekupčevalcev mamil (Bené/Benny) pred smrtjo podari fotoaparat, se njegove sanje začnejo uresničevati in njegove slike se povsem nepričakovano pojavijo v časopisih...
Čeprav živim v Riu de Janeiru, kjer smo vajeni takšnega nasilja, tudi sam sanjam, da bi zapustil revščino in uspel. Nisem tako plašen ali neizkušen kot moj lik, a sanje so enake. Vendar pa je prihodnost v božjih rokah in nočem govoriti o njej, saj se lahko zgodi marsikaj. Lahko pa rečem, da sem po tem filmu ponovno zaživel. Veliko mi pomeni. Naučil sem se reči, ki jih nisem niti sanjal. Vem, da je težko za tiste, ki skušajo živeti spodobno. Želim si, da bi projekt "We from the Movies" obstajal naprej in bi ponudil priložnosti še mnogim drugim mladim v soseščini.
Leandro Firmino Da Hora (Zé Pequeno)
Pet reči bi rad povedal o svojem sodelovanju v filmu Božje mesto:
1. Sosed je bil kriv, da sem se prijavil na avdicijo. Po enem ali dveh tednih so me poklicali, naj se udeležim delavnice, ki je trajala skoraj eno leto. Nudili so nam vse, kar je bilo v njihovi moči: prevoz, hrano, prijateljstvo, bivanje, izobrazbo. Materialno in duhovno podporo.
2. Dona Fatima Toledo, ki se je z igralci pripravljala na njihove vloge, rada pripoveduje, da sem jo prosil, naj pomaga v meni najti bes, ki sem ga moral prenesti v moj lik. Skušal sem vsrkati in uporabiti vse, kar mi je svetovala, da bi zares razumel svojo vlogo. Med igranjem sem razmišljal, kot bi to storil moj lik. Zé Pequeno (Li´l Ze) je bil skoraj nečloveški. Ae kot otrok je ubijal je brez kesanja in usmiljenja. Že danes krožijo zgodbe o njem. Bil je precej neuravnovešen, pohlepen, ravnal je brez premisleka, v čemer se razlikuje od mene. Jaz vedno pomislim dvakrat, preden kaj storim, vendar pa sva si podobna v posmehljivosti. Zé Pequeno je v mojih očeh dobra oseba, ki jo je usoda aal speljala na napačno pot.
3. Zame je bil film neverjetna izkušnja. Zaradi svoje plašnosti nikoli nisem pomislil, da bi bil igralec. Delavnice s Fatimo so mi pri tem zelo pomagale, toda doma sem vseeno včasih kar obstal in se zamislil: "Fant, snemam film, snemam film!" Vse je bilo tako novo.
4. Ko živiš v slumih si vsak dan priča otrokom, ki s pištolami v rokah prodajajo drogo. Čeprav se morda ne zdi tako, je tukajšnje aivljenje zelo žalostno in vsi želimo, da bi bilo drugače. Če nam bo s filmom uspelo ganiti občinstvo, bo to zaradi zavzetosti vsakogar, ki je bil vključen v projekt. Želel bi, da bi bil vsak gledalec pozoren na izvrstno delo nas vseh. To je bila čudovita izkušnja, ki je ne bom nikoli pozabil. Pa ne samo zato, ker sem igral v filmu, ampak tudi zaradi prijateljstev, ki so nastala.
5. Nočem predvidevati, kaj se bo dogajalo v prihodnosti. Videli bomo, kaj bo prinesel čas. Prepričan pa sem, da bom s seboj nosil vse, kar sem se naučil in lepi spomini bodo ostali za vedno.
Matheus Nachetrgaele (Sandro Cenoura)
Sandro Cenoura (Carrot) je bil močan otrok. Verjetno se je rodil staršema, ki sta se preselila s severa. V njem je bila belina nizozemskih osvajalcev, mirnost severnjakov, moč pobeglih sužnjev in iznajdljivost, ki so mu jo vsilile revne četrti Ria de Janeira. Živel je v revščini, se družil s črnci, si izmenjaval usluge, se pogajal. Naučil se je prebiti med močnejše in postati eden od njih. Kupoval je nakit, pil pivo in z bratovščino kadil travo. Preživljal se je s prodajo mamil in nekega dne spoznal, kaj je vojna. Takrat je začel ubijati, bil priča smrti, njegove rdeče pege so bile prelite s krvjo, njegove utrujene oči pa podplute. Cenoura je za vedno izgubil belino kože, mirnost, moč in iznajdljivost. Vse je se razlilo v brezno vojne.
Že od samega začetka projekta sem želel igrati v filmu Božje mesto.
Fernando me je poklical malo pred začetkom snemanja, ko je bilo vse pripravljeno in se je zares začenjalo. Veliko igralsko zasedbo so morali sestavljati anonimni igralci, za katere ljudje še niso slišali. Vsi so se morali poistovetiti z realnostjo, ki naj bi jo prikazal film. Fernando je zahteval še več: "V filmu se moraš izgubiti, se pomešati z drugimi... Izginiti! Tu je novi scenarij... In še nekaj, večina igralcev ga ni prebralo in ga tudi ne bodo…"
In tako nisem prebral scenarija za Božje mesto. Storil sem tako kot ostali. Na slepo sem se pomešal med fante in se zanesel na svojo intuicijo, odnose z igralci in Fernanda. Za tri mesece sem izginil v Božjem mestu, izvedel vse o nepoštenosti, prekupčevalcih drog in tam živečih družinah. To so bili pestri dnevi, polni življenja, streljanja, ljudi, ki jih nisem poznal in sem jih vzljubil. Zaljubil sem se v ta film, ki govori o naših osebnih vojnah in nasilju. In če je umetnost koristna, naj končno prikaže Božje mesto: središče nasilja in kriminala.
Phelipe Haagensen (Bené)
Mislim, da bomo potem, ko bodo ljudje videli naše obraze v kinematografih, prejeli veliko povabil. Upam, da bo film dobil veliko nagrad in da sta Fernando in Katia ponosna na naše delo. Božje mesto je bil zame prvi film, pridobil sem veliko dobrih izkušenj.
Lik, ki sem ga igral, mi je zelo podoben. Bené je sočuten in pozoren kriminalec, ki je imel rad vse ljudi četrti in tudi sebe (jaz seveda nisem kriminalec). Bil je najboljši prijatelj in partner Zéa Pequena. Umrl je, ker je na poslovilni zabavi prestregel kroglo, ki je bila namenjena Zéu Pequenu.
Oba sva zabavna, čustvena in inteligentna. Razlikujeva pa se po svojih prijateljih.
Živim v Vidigalu in igram v dramski skupini Nós do Morro Group. Preko direktorja skupine, sem izvedel o projektu "We from the Movies".
Zelo pomembna oseba je bila tudi Fátima Toledo, ki me je učila med celotnim snemanjem.
Na koncu bi rad povedal, da sem star .......... let in sem presrečen zaradi svojega prvorojenčka. Zanj sem izvedel isti teden, kot za vlogo v filmu. Kot sem že rekel, upam, da bo Božje mesto velik uspeh.
Jonathan Haagensen (Cabeleira)
Star sem 19 let, živim v Vidigalu in že pet let igram v dramski skupini Nós do Morro. Direktor naše skupine, je pomagal pri iskanju zasedbe za projekt "We from the Movies", s Katio Lund pa sem delal tudi v drugih projektih, Rappa, A Minha Alma, in v kratkem filmu Palace II, ki ga je režiral tudi Fernando Meirelles.
Moj lik je 18-letni fant, ki živi v Božjem mestu z dvema prijateljema in je vodja tria, ki se imenuje 'Tender Trio'. Njegov cilj je obogateti z ropanjem.
Na vlogo me je fizično in psihično pripravila Fátima Toledo. Vse je bilo zelo resnično. Med igranjem so se moje misli pomešale z Jonathanovimi, saj sva si zelo podobna. Zvesta sva prijateljem, imava enak odnos do deklet in oba imava rada otroke.
Moje igralske sposobnosti so se s tem filmom močno izboljšale. To je bil moj prvi celovečerec in pri upodobitvi lika sem bil po zaslugi režiserjev zelo sproščen. Rad bi nadaljeval z igranjem v skupini 'Nós do Morro' in kdo ve, morda bom nekega dne zaslovel v gledališču in kinematografih ter tako živel od umetnosti. Upam, da bom uspel.
Filmska ekipa
Fernando Meirelles
Režiser Fernando Meirelles, rojen je bil leta 1955 v S_o Paulu. Med študijem arhitekture je s prijatelji pričel ustvarjati eksperimentalne videoposnetke, ki so vodili v ustanovitev izredno uspešne in priznane produkcijske hiše "Olhar Electrônico".
Sledili so televizijski programi, ki so brazilski televiziji osemdesetih pomagali do korenitih sprememb. Ernesto Varela, Reporter, TV MIX in mladinska serija Ra Tim Bum spadajo med mnoge njegove produkcije tistega obdobja. Ob koncu osemdesetih je pričel režirati dokumentarce, v začetku devetdesetih pa je skupaj s Paulom Morellijem in Andreo Barata Ribeiro ustanovil produkcijsko hišo O2 -Filmes.
V zadnjih desetih letih je ostal pri televiziji in začel filmsko kariero ter postal ugleden brazilski režiser reklamnih filmov. V zadnjih petih letih je skupaj s svojimi sodelavci režiral dva kratka filma in dva celovečerca. Leta 2000 se je preselil v Rio de Janeiro, da bi izbral in pripravil zasedbo za film Boaje mesto, ki je bil posnet leto kasneje.
"Branje romana Božje mesto je bilo zame razodetje druge podobe moje dežele. Čeprav sem bil prepričan, da vem vse o družbenih razlikah, ki so zaznamovale Brazilijo, sem ob branju spoznal, da pripadniki srednjega stanu ne uvidimo, kaj se dogaja pred našimi očmi. Ne zavedamo se brezna, ki ločuje družbo. Država, zakoni, državljanstvo, policija, izobrazba, perspektive in prihodnost. Vse to so abstraktni pojmi. Z druge strani brezna se vse to zdi samo dim.
Odločil sem se za film, ki je zvest knjigi: posnet v samem osrčju revščine. Film brez scenarijev, igralskih tehnik, celo brez poklicnih igralcev. Tu so otroci, ki živijo resničnost in prikazujejo, kako je živeti na oni strani brezna. Na srečo sem našel še druge, ki so bili dovolj nori, da so se spustili v ta projekt z enako strastjo.
Vendar pa Božje mesto ne govori le o Braziliji, amp, ak vključuje celoten svet. Govori o družbah, ki obstajajo na pragu civilizacije. O bogastvu prvega sveta, ki ne vidi več tretjega ali četrtega sveta na oni strani ali pa globoko v breznu."
|
|
|
|
|
Smrtne obljube
(Eastern Promises) |
Izgubljeni orkeste...
(The Band's Visit) |
Tolpe New Yorka
(Gangs of New York) |
Zvesti vrtnar
(The Constant Garde...) |
|
|
|
|
|
|
|
|
URADNA STRAN
IMDB
