| Nerodna tajnica (2012) | Datum izzida: 4. 11. 2013 |
 |
|
|
|
|
|
 |
Pomlad leta 1958. 21-letna Rose Pamphyle živi skupaj s svojim napornim ovdovelim očetom, lastnikom vaške trgovine. Zaročena je s sinom lokalnega mehanika in zdi se, da ji je usojeno dolgočasno, garaško življenje gospodinje. Tonikakor ni življenje, o katerem je sanjala. Odloči se odpotovati v mesto Lisieux v Normandiji, kjer opravi razgovor za službo pri Louisu Echardu, karizmatičnem šefu zavarovalne agencije, ki išče tajnico. Rose ni prepričljiva, toda nehote razkrije svoj posebni dar – izjemno hitro tipkanje. Louis je navdušen. V njem se prebudi športna tekmovalnost in mladenki ponudi službo, če se udeleži tekmovanja v hitrostnem tipkanju. Kot samooklicani trener bo Rose izuril v najhitrejšo tipkarico na svetu!
Toda ljubezen do športa se ne ujema vedno z ljubeznijo samo …
POGOVOR Z RÉGISOM ROINSARDOM (režiser)
Odkod zamisel za zgodbo o hitrostnem tipkanju?
Leta 2004 sem si ogledal dokumentarec o pisalnih strojih, v katerem so bila na kratko omenjena tudi tekmovanja v hitrostnem tipkanju. Teh trideset sekund me je povsem prevzelo in takoj sem imel pred seboj osnutek zgodbe. Svet tipkanja se mi je zdel bizaren. Nisem mogel verjeti, da je tipkanje postalo šport, in izjemno zanimiv se mi je zdel odnos med človekom in strojem. Sprva sem si zamislil zgolj ženski zmagovalni lik, moškega nisem načrtoval. Protagonistka naj bi prihajala iz majhne vasi in poimenoval sem jo po eni od svojih babic. Poudariti moram, da tako kot Rose tudi sam prihajam iz majhnega mesta v Normandiji in da sem Pariz dojemal kot ogromno, meni povsem nedosegljivo metropolo.
Kako ste zbrali potrebne informacije?
Pričel sem z raziskavo hitrostnega tipkanja, obiskal sem šole, kjer so se učili tipkanja in hitropisa. To je bilo leta 2004, ko se je večina šol zapirala in obstajalo je izredno malo arhivskega gradiva. V spletu sem našel kratke videoposnetke o tipkarskih tekmovanjih, med najzanimivejšimi dokumenti pa je bila slika z ameriškega prvenstva, ko je prizorišče, podobno velodromu, obiskalo več tisoč gledalcev. Našel sem tudi nekaj reklam za pisalne stroje Japy. Proizvajalci pisalnih strojev so organizirali tekmovanja v hitrostnem tipkanju. S pomočjo seznama regionalnih prvenstev sem poiskal nekdanje prvake, moške in ženske. Vsi so poudarili psihični pritisk, ki so ga doživljali, ter opisali tehnike dekoncentracije nasprotnika. Prepričal sem se, da je hitrostno tipkanje dejansko šport. V tistem obdobju se sicer še vedno nisem odločil, ali bo film komedija ali drama.
Ali ste s projektom želeli priklicati pozna petdeseta leta prejšnjega stoletja?
Delni razlog je bil vsekakor, ni pa bil moj glavni namen, da se poklonim tistemu obdobju. Pravzaprav me petdeseta leta fascinirajo z estetskega vidika: glasba, literatura in film. Všeč pa so mi tudi novejši filmi, ki se dogajajo v tistem času, na primer Pleasantville ali Peggy Sue Got Married, s sodobno režijo in montažo.
Zakaj so vam petdeseta leta tako všeč?
Obdobje so zaznamovali najstniško potrošništvo, rock and roll, pravila oblačenja. V tisto obdobje segajo zametki zabavne industrije in športnega sponzorstva. V Franciji so se že pričela povojna cvetoča leta (od leta 1945 do 1975), ko praktično ni bilo brezposelnosti in prihodnost se je zdela svetla, čeprav je bil svetovni položaj v resnici precej temnejši. To desetletje je bilo zelo nenavadno, saj so se ljudje, ki so se pravkar vrnili iz vojne, izogibali tragičnim dogodkom po svetu. Šele v naslednjem desetletju so se morali soočiti z njimi.
Kako ste razvili like?
Pri liku Rose sem razmišljal o vseh ženskah iz petdesetih let prejšnjega stoletja, ki so se želele emancipirati. Takšna je bila tudi moja mati. Kot kmečko dekle je zapustila starša in se zaposlila v velikem mestu. Spoznala je mojega očeta, direktorja zavarovalnice, ki je bil tedaj v odnosu do ljudi bliže podeželskemu zdravniku kot današnjemu zavarovalnemu agentu. Moji mami je nekako pomagal do osvoboditve. In ko sem se rodil jaz, je podobno vlogo prevzela mati. Po očetovi upokojitvi je namreč postala njegova ‘trenerka’. Všeč so mi medsebojne človeške koristi. V celovečercu Populaire Louis pomaga Rose. Je njen trener, a počasi se bosta vlogi zamenjali. Vzpostavil sem ravnovesje v odnosu med dvema likoma, ki si izmenično nudita oporo.
Svoji filmski ekipi sem vseskozi govoril: “Ste tako trenerji kot tudi športniki”. Vedno sem imel rad tako ene kot druge. |
|
|
|
|
Koncert
(The Concert) |
Divja milina
(Savage Grace) |
2 dni v New Yorku
(2 Days in New York) |
360
(360) |
|
|
|
|
|
|
|
|
URADNA STRAN
IMDB
