Film Koža, v kateri živim slavil na baftah / Cinemania group d.o.o., filmi, novice, kino, igralci, nagradna igra, box office
PRVA STRAN NOVICE KINO DVD BOX OFFICE PRESS NAGRADNA IGRA POVEZAVE O NAS KONTAKT
     MEDIJI O NAS      |      ARHIV      
PRIDRUŽI SE NAM NA   petek, 18 oktober 2019
ponedeljek, 13. februar, 2012  NATISNI NATISNI      POŠLJI POŠLJI
Film Koža, v kateri živim slavil na baftah
Koža, v kateri živim V Kraljevi operni hiši v Londonu so podelili nagrade Britanske akademije za film in televizijo (bafta). Film španskega režiserja Pedra Almodovarja Koža, v kateri živi je bil zazglašen za najboljši tujejezični film.

O CELOVEČERCU KOŽA, V KATERI ŽIVIM
Obstajajo nepovratni procesi, enosmerne poti, popotovanja. Koža, v kateri živim je zgodba o enem izmed teh procesov. Protagonistka potuje po eni izmed teh poti proti lastni volji. Pod prisilo se odpravi na popotovanje, s katerega se ne bo vrnila. Njena kafkovska zgodba je posledica kazni, ki ji jo izreče enočlanska porota, njen najhujši sovražnik. Obsodba je torej rezultat ekstremnega maščevanja.
Koža, v kateri živim pripoveduje zgodbo o tem maščevanju.

Prvi filmski prizori nam predstavijo graščino v povsem idiličnem okolju. Imenuje se "El Cigarral". Zaščitena je z obzidjem in visokimi zamreženimi vrati. Skozi eno izmed zamreženih oken opazimo premikajočo se žensko. Ko pogledamo v sobo, se zdi, da slečena ženska preizkuša številne zapletene položaje joge. Ko se ji približamo, ugotovimo, da je oblečena v bodi, ki ga nosi kot svojo drugo kožo. V kuhinji Marilia, hišna oskrbnica, pripravlja zajtrk, ki ga s kuhinjskim dvigalom pošlje ženski v sobo. Že od samega začetka je "El Cigarral" prikazan kot zapor sredi narave. Nedostopen, izoliran kraj. Prva dejanja, v katerih spoznamo Vero, ujetnico, ki se ukvarja z jogo, ter Marilio, njeno paznico, se zdijo nenavadno običajna, sproščena. A življenje v graščini "El Cigarral" ni bilo vedno tako mirno.

V šestih letih prisiljene osamitve je Vera izgubila marsikaj, predvsem pa najobsežnejši del človeškega telesa, kožo, ki jo je dobesedno odvrgla. Koža je organ, ki nas razlikuje od drugih, določa raso, ki ji pripadamo, odraža naše korenine, tako z biološkega kot tudi geografskega vidika. Mnogokrat je odraz naše duše, vendar sama po sebi ni duša. Vera je sicer spremenila svojo kožo, a ni izgubila svoje identitete (identiteta in njena neranljivost sta še dve izmed tem filma). V vsakem primeru gre za ogromno izgubo, nekaj strašanskega, a le eno izmed mnogih izgub, ki potisnejo Vero na rob smrti. Toda gre za rojeno borko, ki se po številnih težavah odloči, da se mora naučiti živeti v koži, v kateri se nahaja, čeprav ji jo je vsilil dr. Ledgard. Ko enkrat sprejme svojo drugo kožo, sprejme še drugo najpomembnejšo odločitev: če želi preživeti, bo potrebno potrpežljivo čakanje.

Elías Canetti je glede "Sovražnika smrti" ("The Enemy of Death", ki odlično opisuje Verin odnos do življenja) v njegovem delu "Knjiga mrtvih" (Book of Dead People), zapisal: "…neprekinjeno zadrževanje tigra za rešetkami njegove kletke, da ne bo zamudil edinega bežnega trenutka odrešenja". Ta kratek trenutek, o katerem govori Canetti, k Veri pride ravno v obliki tigra oziroma človeka, zamaskiranega v tigra. Nekega dne se med karnevalom moškemu, oblečenemu v tigra, uspe prebiti do zaklenjene sobe, v kateri je ujeta Vera. Ta dogodek prekine slepo ulico, v kateri živi trojica prebivalcev v graščini. Paradoksno je čas karnevala trenutek, ko liki odvržejo svoje maske in ko pride do končne tragedije, ki je ne more preprečiti nihče izmed njih.

Pri ustvarjanju tovrstne zgodbe sem vedno znova pomislil na filmske ustvarjalce Luisa Bu?uela, Alfreda Hitchcocka in Fritza Langa. Spomnil sem se tudi kultnih grozljivk filmske hiše Hammer in na italijanske giallo filme Daria Argenta, Maria Bave, Umberta Lenzija ... Navdihnila me je tudi mojstrovina Georgesa Franjuja, Eyes Without A Face. Ko pa sem preučil vsa ta dela, sem ugotovil, da nobeno ne ustreza ideji mojega filma Koža, v kateri živim. Ubral sem torej svojo pot in sledil lastni intuiciji, tako kot to počnem vselej. Izognil sem se senci mojstrov žanra (med drugim zato, ker ne vem, kakšnemu žanru film sploh pripada). Želel sem, da je zgodba preprosta, brez vizualne retorike in nikakor krvava, čeprav je bilo v delih zgodbe, ki je ne vidimo, prelite ogromno krvi.

Na tem popotovanju me je spremljal fotograf José Luis Alcaine. Nisem mu pojasnil, kaj želim, seznanjen pa je bil s tem, česar ne želim. Točno je presodil, kakšna fotografija ustreza naravi filma. Z nami je bil tudi glasbenik Alberto Iglesias, edini meni znani umetnik, ki ni poln samega sebe, vselej neutrudljiv, potrpežljiv, prilagodljiv. Ustvarjal je po nareku zgodbe in mojih občutkov. Omeniti pa moram seveda tudi vse igralce, ki so bili kljub nekaterim neprijetnim prizorom izjemno požrtvovalni in natančni: Antonio Banderas, Elena Anaya, Marisa Paredes, Jan Cornet, Roberto Álamo, Blanca Suárez, Eduard Fernández, Susi Sánchez, Bárbara Lennie in José Luis Gómez. - Pedro Almodovar

Več o filmu Koža, v kateri živim.
Spletne povezave
Cinemania group
Že v kinu - Ben se vrača
Že v kinu - 12 MOŽ
Ne zamudite v kinu - STAN IN OLIO
Že v kinu - NE BOM VEČ LUZERKA
Film ZELENA KNJIGA je prejel 3 OSKARJE
Že v kinu - ZELENA KNJIGA
Že v kinu - STAREC IN PIŠTOLA
V kinu SODNICA
Že v kinu - NA OBALI CHESIL
Že v kinu - MARY SHELLEY
Preko katerega medija največkrat iščete informacije o novih filmih

Internet.
TV.
Radio.
Revije in časopisi.
Predlog prijateljev.


PRVA STRAN

NOVICE
Mediji o nas
Arhiv


KINO
V kinu
Prihaja v kino
Arhiv


DVD
Na DVD-ju
Arhiv


BOX OFFICE
Distribucija - SLO
Top all time - SLO
Obisk - SLO


PRESS

NAGRADNA IGRA

POVEZAVE



O NAS

KONTAKT

Facebook Cinemania group
KONTAKT