| Za vedno Lilja (2002) | V kinu od: 29. 07. 2004 |
 |
|
|
|
|
|
 |
Zgodba
16-letna Lilja živi v revnem in mračnem predmestju nekje v nekdanji Sovjetski Zvezi. O boljšem življenju lahko le sanja. Nekega dne se njena mati s svojim novim partnerjem preseli v Ameriko. Lilja naj bi se jima kmalu pridružila. Toda zaman čaka na pismo, saj je očitno, da jo je mati zapustila. Vseliti se mora v majhno razdejano stanovanje brez elektrike in ogrevanja. Edini prijatelj povsem strtega in obubožanega dekleta je 11 letni fant Volodja. Skupaj pohajkujeta in sanjarita o boljšem življenju. Končno posije žarek upanja, ko se Lilja zaljubi v Andreja. Ta ji obljubi novo življenje na Švedskem. Mali Volodja je ljubosumen in nezaupljiv, toda Lilja je odločena. Kmalu pa se Lilja znajde na poti v neznano.
Igralska zasedba
Oksana Akinšina (Lilja) se je rodila v Sankt Petersburgu leta 1987. Odigrala je glavno vlogo v filmu Sisters Sergeja Bodrova ml., veliki ruski uspešnici leta 2001. Celovečerec se je odvrtel na beneškem mednarodnem filmskem festivalu in kasneje v nekaterih drugih državah, tudi skandinavskih. Oksana je leta 2001 zaigrala še v filmu In Movement in televizijski seriji Happy New Year. Kljub zahtevni vlogi Lilje je z veseljem sodelovala z režiserjem Lukasom Moodysson, ki ji je bil v veliko pomoč pri reševanju težav.
15-letni Moskovčan Artjom Bogučarski (Volodja) obiskuje glasbeno šolo, poje v zboru ter igra klarinet in klavir. Vpisal se je tudi na rusko Dramsko akademijo. Z njegovo sestro sta člana folklorne skupine The Red Star. Za vedno Lilja je njegov prvi film, ki pa mu je izreden navdih. Trenutno ima odmevnejšo vlogo v ruski televizijski seriji. Navdušen je nad ekipo svojega prvega celovečerca, pritoži pa se nad hladnim vremenom med snemanjem, umazanijo in hladnimi oblačili. Režiser pravi, da ima fant ruski humor.
Pavel Ponomarjov (Andrej) je bil rojen leta 1980 v Sankt Petersburgu. Že leto kasneje se je z družino preselil v Estonijo. Od leta 1998 študira pop in jazz na glasbeni šoli Georga Ota v Talinu. Nastopil je v muziklih Les Misérables in Miss Saigon. Je tudi pevec in kitarist v skupini The Wild Ones.
18-letna Elina Benenson (Nataša) prihaja iz Talina. Obiskuje tamkajšnjo gimnazijo, njena strast pa so jeziki in slikarstvo. Igra v šolskih komedijah.
Ljubov Agapova (Liljina mati) je bila rojena leta 1956 v Rusiji. Leta 1977 je diplomirala na Inštitutu umetnosti Far-East. Že od leta 1987 igra v talinskem Ruskem gledališču.
Lilija Šinkarjova (Ana) se je rodila leta 1948. Obiskovala je Inštitut umetnosti v Vladivostoku, od leta 1971 pa nastopa v talinskem Ruskem gledališču.
53-letni Tomas Neumann (Witek) je zaključil študij na Fakulteti gledališke umetnosti v Varšavi leta 1974. Nato je eno leto igral za varšavsko gledališče Rozmaitosci in sodeloval pri nekaterih filmskih produkcijah. Leta 1975 je odšel na Švedsko, kjer uči predvsem gledališko umetnost. Je lastnik osnovne šole gledališke umetnosti v Stockholmu. Poleg tega je igralec v gledališkem studiu Jurija Ledermana.
Filmska ekipa
Lukas Moodysson (režiser) je idejo za film dobil ob smrti 16-letnega dekleta Dangoule Rasalaite, ki je jeseni leta 1999 odšla na Švedsko iskat boljše življenje. Končala je kot prostitutka v stanovanju v Arlövu (v predmestju Malmöja). Januarja 2000 je skočila z mostu in si vzela življenje.
Po režiserjevih besedah naj bi film prikazoval božjo dobroto, toda realnost je bila premočna in zgodba je šla svojo pot. Govori o dveh otrocih, Lilji in Volodji, o razpadajoči deželi, ki je bila nekoč del mogočne Sovjetske Zveze. O hrepenenju po novi deželi, spremembi življenja, o osamljenosti, odločnosti, o bogatih, ki verjamejo, da je možno kupiti kar koli, o revnih, ki so prisiljeni prodati vso svojo lastnino. Ostane jim samo srce. O rečeh, ki se dogajajo na domačih ulicah in daleč stran, o košarki, Britney Spears, o vrezu lastnega imena v klop in s tem potrditvi obstajanja, o posmehovanju, smrti, večnem prijateljstvu, o večnem optimizmu. In morda o božji dobroti, čeprav Liljine prošnje niso nikoli uslišane.
Lukas Moodysson odgovarja na vprašanja občinstva v pogovoru z novinarjem Dannyjem Leighom.
V: Kakšna je razlika med delom z otroki in odraslimi?
O: Osebno težje delam z odraslimi. Nočem reči, da so napornejši, toda ob njih sem nemirnejši. Samozavest nekaterih profesionalnih igralcev je zaradi dolgoletnih izkušenj morda celo prevelika. Seveda pa niso vsi takšni. To je tako kot pri kockah. Nekateri igralci gradijo svoj lik simetrično, tako da ga ni moč porušiti. Toda niso čudaški. Otroci imajo večjo domišljijo in so bolj intuitivni. Včasih se mi zdi, da moram odraslim veliko bolj pojasnjevati. Otrokom ni potrebno vedno razlagati, zakaj želiš, da nekaj storijo. Preprosto ti ustrežejo.
V: Kakšno vlogo ima v vaših filmih Bog?
O: Verjamem v Boga, vendar nisem pretirano verna oseba. Verjamem, toda tudi dvomim. Nisem prepričan v določene reči, verjamem pa v Jezusa in v Boga. Spoznal sem, da verovanje pomeni prav to- verovanje. Prej nisem bil prepričan, ali verjamem. Toda to tudi ni potrebno. Preprosto verjameš.
V: So se ženske drugače odzvale na film Za vedno Lilja kot moški?
O: Dobro vprašanje. Lahko vam navedem dejstva, ki morda posplošujejo in so stereotipska. Vedno namreč obstajajo izjeme. Ženske so se odzvale veliko bolj pozitivno in mnoge so film uvrstile na vrh seznama svojih najljubših filmov. Kritike večinoma prihajajo od moških. V švedskem časopisju so film ocenjevali štirje filmski kritiki. Ženski sta ga ocenili s 6, kar je najvišja ocena, oziroma s 5, moška pa sta mu dodelila oceno 2. Gre sicer za ekstremni primer, ki pa je resničen. Zanimiv podatek, toda razlog mi ni znan.
V:Sam ne verjamem v Boga in konec filma se mi zdi izredno pesimističen. Ne vidim upanja.
O: Četudi ne verjamete v Boga, morate sprejeti dejstvo, da nekateri živijo v peklu. Nekateri ne poznajo upanja. Večkrat posiljena ženska, ki v novi deželi ne razume niti besedice in ki jo je zapustila mati, skoči z mostu. Vedno obstaja kanček upanja. Toda ta punca se odloči za samomor in ne morem se sprijazniti z dejstvom, da preprosto umre. Verjamem, da po skoku najde srečo. Takšnega mnenja nima vsak, upam pa, da bo film marsikomu prinesel upanje. Ljudje so po ogledu filma lahko žalostni, obupani, nekateri pa postanejo jezni. In jeza že sama po sebi pomeni upanje.
V: Kako pomembna je pri vaših filmih montaža?
O: Precej. Ključnega pomena je bila še posebej pri filmu Together, saj je prišlo do ogromnih sprememb. Za vedno Lilja se po končani montaži ni spremenil v tolikšni meri. Dobro je imeti ob sebi ljudi, ki jim lahko zaupaš. Kot režiser si pri montaži lahko precej len. Večkrat se mi zdi, da je film že končan, ko v resnici sploh še ni. Toda ob sebi imam ekipo, ki me prepriča v nasprotno. To pa na žalost pomeni dodatno delo.
V. Je igralcem težko ohraniti določeno stopnjo stvarnosti in se ob tem držati scenarija?
O: Pomembno je najti ustrezne igralce. Vedeti moram, da so se sposobni vživeti v lik. Lahko se sprostim in jim zaupam, zaupanje pa je obojestransko. Ne zagovarjam vaj ali česa podobnega. Preprosto jim pustim, da povedo, kar piše v scenariju.
Celovečerec Za vedno Lilja je produciral Lars Jönsson (producent). Kot izvršni producent se je podpisal pod filma Larsa von Triera Breaking theWaves in Dancer in the Dark, ki sta bila nagrajena na filmskem festivalu v Cannesu. Njegov novejši projekt je celovečerec Josefa Faresa Cops, pa tudi koprodukcije filmov Dogville Larsa von Triera, Bear's Kiss Sergeja Bodrova in It's All About Love Thomasa Vinterberga. Z režiserjem Lukasom Moodyssonom je prvič sodeloval leta 1997 pri kratkem filmu Bara prata lite, sledila pa sta še filma Fucking Amal in Tillsammans. Produciral je tudi film Colina Nutleyja Änglagard, Leifa Magnussona Hela Härligheten, Johana Söderberga in Erika Pauserja Lucky People, Björna Rungea Harry & Sonja, Ulfa Malmrosa Den Bästa Sommaren, Josefa Faresa Jalla! Jalla!, Pera Ahlina Hundhotellet in Stiga Björkmana Tranceformer. V njegovo filmografijo sodita še kratka filma Tigerhjärta Reze Parse in Malcolm Bakerja Karima.
|
|
|
|
URADNA STRAN
IMDB
