V temi parne savne nekje na estonskem podeželju si ženske izmenjujejo najgloblje skrivnosti in intimne izkušnje, spirajo sram s telesa in v skupnosti iščejo moč … Dobitnik nagrade za najboljšo režijo v sekciji svetovnih dokumentarcev na festivalu Sundance.
»Ko sem bila stara 11 let, je umrl dedek. Z babico, teto in nečakinjo smo odšle v dimno savno. Tam nam je babica razkrila, da jo je dedek prevaral. Babica se je prepustila občutjema bolečine in jeze, ter se spravila z dedkom, da ga je naslednji dan lahko pokopala v miru. Takrat sem spoznala, da savna ni namenjena zgolj očiščevanju telesa, temveč tudi duše. Konkretna zamisel za film me je prešinila leta 2015, med obiskom budističnega samostana, ko sva se z mamo, s katero imava buren odnos, umaknili v samoto. Tam, v tišini, sem začutila, kako pomembno je deliti lastne izkušnje in kakšno moč ima govor. V varni mračnosti dimne savne lahko privrejo na dan vsa čustva in nobena izkušnja ni preveč bridka ali neprijetna. Vsak glas ima pravico do izražanja.« (Anna Hints)