| Viski (2004) | V kinu od: 27. 01. 2005 |
 |
|
|
|
|
|
 |
Zgodba
Jacobovo življenje je temačna tovarna nogavic v Montevideu. Godrnjanje in ukazovanje ubogljivi in zvesti pomočnici Marti. Vsakdanje opravilo. Njun odnos je zgolj poslovne narave, kar omogoča hitro in učinkovito poslovanje. Povsem nepričakovano pa Jacobovo rutino ogrozi obisk njegovega odtujenega brata Hermana, ki je več let živel v tujini. Jacobo prosi Marto, da se med bratovim obiskom pretvarja za njegovo ženo. Skupaj se skušajo čim lepše prebiti skozi neprijetno situacijo. Uživaški Herman predlaga izlet na morje. Jacobo in Marta kljub običajni zadržanosti izvesta več drug o drugem kot v vseh letih skupnega dela. Čas je za poziranje, reci 'viski' in se nasmehni.
O režiserjih
Juan Pablo Rebella in Pablo Stoll sta se rodila leta 1974 v Montevideu v Urugvaju. Sodelovati sta začela že med študijem družbene komunikacije na 'Universidad Católica del Uruguay', ki sta ga zaključila leta 1999. Odtlej sta kot režiserja in scenarista uresničila številne skupne projekte. Njun celovečerec '25 Watts' (Urugvaj, 2001) je prejel številne mednarodne nagrade, med drugim na mednarodnem filmskem festivalu v Rotterdamu nagrado za najboljši celovečerec, na filmskem festivalu La Habana nagrado za najboljši prvi celovečerec ter na mednarodnem festivalu neodvisnih filmov v Buenos Airesu nagrado FIPRESCI. Rebella in Stoll delata tudi kot samostojna režiserja za televizijo in oglaševalske agencije. VISKI je njun drugi celovečerec, z njim pa sta si med mednarodnimi ustvarjalci filmov prislužila nagrado Sundance-NHK za najboljši scenarij v Latinski Ameriki.
O produkciji
Julij 2003. Hud mraz v Montevideu. Po prvem snemalnem dnevu gremo v bližnji bar. Režiserja, tonski tehniki in pomočniki režiserjev. Eden izmed slednjih opravi telefonski pogovor. Vrne se in z monotonim glasom pove, da je razpored naslednjega dne spremenjen. Ko ga vprašamo po razlogu, se nam zlaže. Ne bi se nam smel lagati, saj je naš prijatelj, poznamo se še iz študijskih let, od 18.leta. Kaj se je zgodilo? Prodali so avto, ki naj bi ga uporabili v naslednjem prizoru in ki smo ga že nekajkrat uporabili. Avto je stara kripa, ki jo lahko vozi le neurejen človek, kakršen je Jacobo, glavni lik v filmu. Tonski tehnik vpraša: 'Zakaj bi kdo hotel takšen avto?' Pomočnik srkne pivo in odgovori: 'Odpad.' V Urugvaju je izredno težko ustvariti film. Seveda to drži praktično za vse države. Toda v Urugvaju je težko proizvajati kar koli; na primer, nogavice, in to prikazuje Viski. Film je nastal s pomočjo posameznikov in podjetij številnih držav. Zanesli smo se lahko tudi na urugvajske tehnike, s katerimi smo sodelovali že pri 25 WATTS. Avgust 2003. Hud mraz v Piriápolisu. V kotu starega hotela se objema približno 40 ljudi. Še zadnjič: 'Rez!' Snemanje je končano. Skupno osem tednov in zdaj je konec. Razbit avto in ledeno mrzle noči. Vse to je potonilo v pozabo. Nekaj joka, vsi smo utrujeni, izmučeni. Nekatera prijateljstva med nami trajajo že 10 let. Vsi smo sanjali o produkciji filma v Urugvaju. Danes smo končali s snemanjem drugega celovečerca. Vemo, kako težaven je tovrsten projekt, a v tem trenutku bi brez oklevanja začeli s snemanjem naslednjega filma. Če je nekaj izredno težavno, je ob koncu občutek toliko lepši.
Izjava režiserja Pabla Stolla
Najprej smo ustvarili tovarno: stari stroji, cevi, skladovnice nogavic. Kaj se skriva za kovinskimi roletami propadajočih tovarn? Iz vsega tega so nato nastali liki. Popolna izmišljotina. Brata žida in ženska. In potegavščine, zvijače. Še ena izmišljotina v izmišljotini. Prvotna zamisel je bila povsem enostavna, skoraj nora, nič posebnega. Zgodbica. Zgodbica, v kateri se liki zbližajo po zaslugi laži. Raziskovali smo rutine, protokole, običajne fraze, kaj je povedanega in kaj zamolčanega. Jacobo in Marta se odločita za nekajdnevno laž, izmišljotino. Herman prispe iz Brazilije in na nek način postane del te izmišljotine. Koliko jim je vredna laž, v kateri živijo? V kolikšni meri je to laž in, v kolikšni meri jim ta laž omogoča, da se osvobodijo vsakdanje laži? Že nekaj časa se sprašujem, čemu sva posnela ta film. Zakaj sva po najstniškem in avtobiografskem filmu 25 WATTS ustvarila film o 60-letnima bratoma židoma in ženski v tovarni nogavic. Sem edinec, prav tako tudi moj partner. Nisva stara 60 let, nisva žida, nimava tovarne nogavic. Ko sva začela s pisanjem scenarija, sva ugotovila, da se morda ti liki dosti ne razlikujejo od naju. Da naju ne loči veliko od teh treh tipov osamljenosti. Lahko so odraz naju čez dvajset, trideset let. S pomočjo likov Jacoba, Hermana in Marte se soočimo s svojimi strahovi. Na nek način je Viski drugačen od 25 WATTS, a po drugi strani zelo podoben. Povezujejo ju ozračje, vzdušje, melanhonija. Napetost, ki jo ustvarijo prizori. 25 WATTS je film besed, tokrat prevladuje tišina, a rezultat je enak. Kot da bi like Viskija pogovor utrudil in nimajo več kaj povedati. Pravijo, da nekateri režiserji vseskozi ustvarjajo enake filme. Morda se nekaj podobnega dogaja tudi nama.
Izjava režiserja Junana Pabla Rebelle
Med snemanjem zgodbe smo se direktor fotografije, scenograf/kostumograf in midva s Pablom veliko časa odločali o končnih posnetkih, zlasti zaradi tega, ker so bili igralci raznolikih višin. V prizoru so morali vstati in spet sesti itd. Pri drugih filmih bi bila rešitev preprosta: popraviti prizor, torej prilagoditi sliko že med snemanjem. Ker pa smo se odločili, da se kamera ne bo premikala, smo morali včasih odrezati Jacobovo glavo ali pa nad Marto pustiti precej praznega prostora. Ko sta naju pomočnik in producent posvarila, da ni več časa za tovrstne odločitve, sem se vprašal, zakaj smo si morali naložiti takšen problem. Nisem imel ustreznega odgovora. Zavedal pa sem se tudi, da se na noben način ne bi strinjal s premikanjem kamere. Kot bi bil to ukaz od zgoraj. Skoraj leto dni kasneje po večkratnem ogledu filma sem navdušen predvsem nad posnetki, ki jih je lahko omogočila le statičnost kamere. Zdaj bolj razumem, zakaj se kamera ne sme premikati. Viski je verjetna zgodba. Lahko bi se zgodila v resničnem življenju. Včasih me spominja na otroške pravljice, v kateri je na vsaki strani velika risba, pod njo pa stavek ali dva. Stran za stranjo, prizor za prizorom, vstop v majhen svet pripovedke. Nekaj mesecev pred začetkom snemanja, ko so bili še vsi prizori povsem nedoločeni, sva kupila strip: 'Jimmy Corrigan, the Smartest Kid on Earth.' Vizualno se nama je zdela njegova zasnova podobna najini zamisli za film. V knjigah in stripih seveda ni premikanja kamere. To je verjetno eden izmed neštetih razlogov, da mora biti kamera med snemanjem na istem mestu. A po ogledu filma se mi zdi ta razlaga še najbolj prepričljiva. Hvala bogu za stativ.
|
|
|
|
URADNA STRAN
IMDB
