Večna ljubimca / Only lovers left alive - KINO - Cinemania group d.o.o., filmi, novice, kino, igralci, nagradna igra, box office
PRVA STRAN NOVICE KINO DVD BOX OFFICE PRESS NAGRADNA IGRA POVEZAVE O NAS KONTAKT
     V KINU      |      PRIHAJA V KINO      |      OZADJA      |      ARHIV
PRIDRUŽI SE NAM NA   sreda, 24 oktober 2018
Večna ljubimca (2013)
(Only lovers left alive) URADNA STRANURADNA STRAN IMDBIMDB
 Večna ljubimca - Only lovers left alive
drama / romantični / triler   |  123 min
DRŽAVA: Nemčija | Velika Britanija
REŽIJA: Jim Jarmusch
SCENARIJ: Jim Jarmusch
IGRALCI: Jeffrey Wright, John Hurt, Tilda Swinton, Mia Wasikowska, Tom Hiddleston, ...
DIREKTOR FOTOGRAFIJE: Yorick Le Saux
PRODUCENT: Reinhard Brundig
IZVRŠNI PRODUCENT: Christos V. Konstantakopoulos
»Če ločiš prepleten delec in obe polovici oddaljiš med seboj, se bo, celo če sta na nasprotnih koncih vesolja, ob spremembi ene na enak način spremenila tudi druga.« – Adam (o kvantni prepletenosti oz. Einsteinovem 'fantomskem delovanju na daljavo')


Zgodba pripoveduje o Adamu in Evi, ranljivih in rahločutnih vampirjih, ki se ljubita že stoletja. Adam je samotarski glasbenik, ki skrit pred svetom med ruševinami sodobnega Detroita obupuje nad zatonom človeške civilizacije. Eva, razpeta med maroškim Tangerjem in svojim večnim ljubimcem, zgodovino človeštva spremlja že 3000 let in optimizem raje črpa iz narave. Oba sta omikana intelektualca, strastna ljubitelja glasbe, literature, znanosti, poslednja pripadnika stare šole. Svoj divji gon sta se naučila krotiti. Za preživetje ne ubijata. Toda zombiji – kot pravita ljudem – niso zastrupili le svojih zalog vode, temveč tudi lastno kri, ki ostaja pogoj za preživetje nesmrtnikov.

Večna ljubimca nista Jarmuschev vampirski film, kot bi morda pričakovali, pač pa je žanr le udobno obrabljen usnjeni kavč, nadvse prikladen za to filmsko meditacijo o umetnosti, vednosti, spominu, nesmrtnosti in enigmi večne ljubezni, polno hipnotičnih glasbenih vibracij, čutnih podob, značilno čudaškega humorja in pomenljivih (samo)referenc.

Zanimivosti

Kljub takojšnji biblični analogiji, ki jo sprožita imeni protagonistov, Adama in Eve, je Jarmusch navdih za karakterizacijo in poimenovanje likov našel v enem zadnjih del velikega ameriškega satirika Marka Twaina, v Dnevnikih Adama in Eve, v katerih naslovna junaka, moški in ženska, v obliki humornih dnevniških zapiskov podajata svoja drastično različna pogleda na svet.


Iz prve roke

»Film Večna ljubimca je nekonvencionalna ljubezenska zgodba moškega in ženske, Adama in Eve. Ta dva ljubimca sta arhetipska outsiderja, klasična boema, izjemno inteligentna in sofisticirana – a njun živalski instinkt je ostal nedotaknjen. Prepotovala sta svet in izkusila neverjetne stvari, ves čas na mračnem obrobju družbe. In kakor njuna ljubezenska zgodba se tudi njun pogled na človeštvo razteza prek stoletij – preprosto zato, ker sta vampirja. Vendar to ni običajen vampirski film. Za nas je vampir pomenljiva metafora – globlji intenci zgodbe ponudi okvir. To je ljubezenska zgodba, a tudi zgodba o dveh izjemnih obrobnežih, ki imata po zaslugi nenavadne okoliščine neizmeren pregled nad človeško in naravno zgodovino, vključno z osupljivimi vzponi in tragičnimi, brutalnimi padci. Adam in Eva pa sta sama metafori za trenutno stanje človeštva – sta ranljiva in ogrožena, podvržena naravnim vplivom in objestnemu vedenju tistih, ki so na oblasti. /.../

Lokaciji Detroita in Tangerja sem si zamislil že pred leti, ko sem pisal prvo verzijo filma. Sprva sem imel v mislih Rim, toda Tanger je med mojimi najljubšimi mesti na planetu, zdel pa se mi je tudi pravi kraj za Evo. Všeč mi je, ker je onkraj evropske kulture. Ne pripada krščanski kulturi, celo alkoholni ne. To je kultura hašiša, zato je občutek tam zelo drugačen. In tudi Detroit je mesto, ki ga globoko ljubim. Prihajam s srednjega zahoda Amerike, rodil sem se v Ohiu, ampak Detroit ... Kot otroku se mi je zdel skoraj mitološki. Ta srednjezahodni ameriški Pariz, tako drugačen od Clevelanda, ki je bil kulturno vedno sekundaren. In kar se je zgodilo Detroitu, je tako tragično, žalostno in nenavadno. Ali pa tudi ni nenavadno, kaj vem. To mesto me je vedno privlačilo. Zaradi njegovega videza in zgodovine, njegove glasbene in industrijske kulture, nekakšne postindustrijske vizualne atmosfere.«
- Jim Jarmusch, režiser in scenarist

»Toliko filmskih razmerij preigrava nekakšen romantični mit o enosti. Do odjavne špice se uspeta ljubimca v stapljanju identitet združiti v eno, in to je konec zgodbe. Ta naša pa ne govori o enosti, temveč o odnosu, o partnerstvu, ki pomeni dvojnost. In to mi je tako zelo všeč. Film je posnet po Twainovih Dnevnikih Adama in Eve, ki so v resnici izvor obeh likov. On je skrajno čemeren, ona pa nekakšna zasanjana vila, ves čas pozitivna, v ničemer ne vidi slabe plati. Čudovito ju je gledati, kako delujeta skupaj.«
- Tilda Swinton, igralka


Portret avtorja

Jim Jarmusch šteje za enega vodilnih ameriških neodvisnih režiserjev. Do tega statusa se je prikopal v osemdesetih z nizom poceni, večinoma črno-belih, minimalističnih tragikomedij (Bolj čudno od raja / Stranger than Paradise, 1984, Pod udarom zakona / Down by Law, 1986), ki so jih zaznamovali režiserjev nenavaden smisel za humor, specifičen občutek za filmski ritem in nezgrešljivo vzdušje melanholije. Omenjene prvine je v devetdesetih združil s poigravanjem z žanrskimi obrazci, od eksistencialističnega filma ceste (Noč na zemlji / Night on Earth, 1991, Zlomljeni cvetovi / Broken Flowers, 2005) do samurajskega krimiča (Ghost Dog, 1999, Meje razuma / Limits of Control, 2009), ter med drugim ustvaril enega najboljših ameriških filmov desetletja, ironičen pogled na zgodovino Divjega zahoda s pomenljivim naslovom Mrtvec (Dead Man, 1995). Pod zapeljivimi površinami režiserjevih podob se pogosto skriva tudi nevsiljiv, vendar odločen politični angažma. Znan je tudi po sodelovanju s številnimi glasbeniki; v njegovih filmih so med drugim nastopili (in običajno tudi prispevali glasbo) John Lurie, Tom Waits, Iggy Pop, Screamin' Jay Hawkins, Neil Young, Robert Diggs (RZA) …


Kritike

»Jarmusch je napisal svoj najboljši scenarij po Mrtvecu (1995), njegov kot poper suh humor, ne pust ne prostaški, je nežen in trpek izraz ljubezni. Vizualno je film vse prej kot suhoparen; senzualna, mesena fotografija Yoricka Le Sauxa (to je Jarmuschev prvi digitalni film in v temi se digitalno najbolje obnese) s posnetki dolgih in ovinkastih voženj kamere, panoramskimi zasuki in fosforescenčnim sijem Detroita, ki pronica skozi zatemnjena avtomobilska stekla, naravnost uroči. Večna ljubimca preplavlja glasba, povečini elegična vzhodnjaško-zahodnjaška fuzija (soundtrack in izvedba: Jozef van Wissem in Jarmuschev noise bend SQÜRL). Adam pa ima izbrano kolekcijo vinilk – in ko Denise LaSalle s svojim sijajnim soul glasom v 'Trapped by This Thing Called Love' ali Charlie Feathers s svojo razgreto 'Can’t Hardly Stand It' zarežeta skozi ozračje, se to naelektri. Feathers in LaSallova sta del podtalne zgodovine ameriške glasbe. Toda tik pred koncem filma Adama, sestradanega krvi in v Tangerju čakajočega na Evo, zmami v zakoten lokal zamaknjeno petje Yasmine Hamdan. Nič v filmu se ne more primerjati s tem – z žensko, ki iz zvokov starodavnega islama ustvarja nekaj tako popolnoma novega. Adam in Eva še nista vsega videla in vsega slišala. Sla po življenju se prebuja. Preživetje, za vsako ceno. Nihče ni popoln, zlasti če ima čudne zobe.«
- Amy Taubin, Film Comment

»Kot običajno velja za Jarmuscheve filme, je že zgolj preživljanje časa v družbi njegovih kreatur dovolj zanimivo, da vzdrži dolžino celovečerca. In prav tako privlačna je njegova vizija sodobnega Detroita ... Njegove razvaline služijo hkrati kot ljubeč poklon nekoč utripajoči kulturi tega mesta in grenak opomin, da se vse okoli nas slej ko prej spremeni v prah. Jarmusch je imel vedno posluh za užitke, ki jih nudijo neobičajne urbane cone, in njegove naklonjenosti temu kraju ne gre zgrešiti, medtem ko kamera počasi polzi čez skladišča in tovarne, ozke ulice in klube, razpadajoče, a v zameno nabito polne duše. Kot bi to mesto s svojim razdejanjem pritrdilo Adamu in Evi, da se res bliža konec kulture. Potrjuje pa tudi to, da je svet neznansko lep, medtem ko propada.«
- Calum Marsh, Slant Magazine

»Na videz vampirski film, Večna ljubimca, prikaže razmerje, dinamiko in trajno ljubezen med Adamom in Evo, nesmrtnima bitjema, ki sta prej obstranska hipsterja kot tradicionalna krvosesa. Z drugimi besedami, ne pričakujte sodobne vampirske grozljivke; ta večplastna, humorna in ganljiva zgodba je unikat. Izjemen film, premierno prikazan lani v Cannesu, je morda Jarmuschev najboljši doslej in čisto mogoče njegov najbolj čustveno dostopen. Skrbno balansira med srčnostjo, dušo, melanholijo in humorjem ter izkazuje globoko človečnost – s prevzetostjo spričo vsega, kar je človeštvo uspelo ustvariti, in obžalujoč vse tisto, kar je sodobna kultura zavrgla. In to je tudi ljubezenska zgodba dveh nasprotnih značajev – on je samomorilski glasbenik, ona bolj optimistična in radovedna –, ki sta preživela in doživela večnost civilizacije. Luciden in tankočuten, izdatno komičen in presunljivo atmosferičen film.«
- Rodrigo Perez, indieWIRE

»Če bi trendovski krvosesi iz sage Somrak zamenjali svoje zblaznelo srepenje za zdolgočasen izraz na obrazu, bi morda imeli kaj skupnega z Adamom (Tom Hiddleston) in Evo (Tilda Swinton), retro kul vampirjema in srčiko Jarmuschevih Večnih ljubimcev. A kaj takega se ne more zgoditi. Jarmuschevi liki so vedno preveč skulirani za mainstream, na kar opomni gledalca s to dobrodošlo vrnitvijo v sfero komedij suhega in sarkastičnega humorja, ki so ga sploh ustoličile na filmskem zemljevidu. Sicer pa ga ni nikoli odneslo predaleč stran.«
- Eric Kohn, indieWIRE

»Zakaj sta Večna ljubimca Jima Jarmuscha tako globoko in očarljivo melanholičen film? Najkrajši odgovor bi bil: ker je to tako humanističen film, to pa je zato, ker sta njegova vampirja predstavljena kot poslednji in najbolj avtentični človeški bitji. Se pravi: nič ni bolj človeškega, kot je vampir, če ta predstavlja željo po večnem življenju in obenem globoko nezadovoljstvo z aktualnim stanjem stvari (in še posebno krvi) v svetu.«
- Zdenko Vrdlovec, Dnevnik

»Vrhovni razlog za ogled filma pa je že kar boleče seksi duo Swintonove in Hiddlestona, dveh starih, hladnih duš v še vročih telesih, med katerima se krešejo iskre privlačnosti, čeprav svet okoli njiju počasi ugaša v lastni zatohlosti.«
- Robbie Collin, The Telegraph
V KINU: oktober 2018
 Sodnica / The Children Act  Sodnica
(The Children Act)
18.10.2018


PRVA STRAN

NOVICE
Mediji o nas
Arhiv


KINO
V kinu
Prihaja v kino
Arhiv


DVD
Na DVD-ju
Arhiv


BOX OFFICE
Distribucija - SLO
Top all time - SLO
Obisk - SLO


PRESS

NAGRADNA IGRA

POVEZAVE



O NAS

KONTAKT

Facebook Cinemania group
KONTAKT