Ofsajd / Offside - KINO - Cinemania group d.o.o., filmi, novice, kino, igralci, nagradna igra, box office
PRVA STRAN NOVICE KINO DVD BOX OFFICE PRESS NAGRADNA IGRA POVEZAVE O NAS KONTAKT
     V KINU      |      PRIHAJA V KINO      |      OZADJA      |      ARHIV
PRIDRUŽI SE NAM NA   petek, 16 november 2018
Ofsajd (2006)
(Offside) URADNA STRANURADNA STRAN IMDBIMDB
 Ofsajd - Offside
drama / komedija / športni   |  88 min
DRŽAVA: Iran
REŽIJA: Jafar Panahi
SCENARIJ: Jafar Panahi , Shadmehr Rastin
IGRALCI: Ayda Sadeqi, Shayesteh Irani, Sima Mobarak-Shahi, ...
DIREKTOR FOTOGRAFIJE: Mahmoud Kalari Rami Agami
PRODUCENT: Jafar Panahi
Kdo je tisti nenavadni fant, ki tiho sedi v avtobusu, polnem kričečih navijačev, ki si gredo ogledat nogometno tekmo? Pravzaprav je ta plah fant dekle, oblečeno v fanta. V Iranu nogomet obožujejo tudi ženske. Vendar to dekle nima sreče. Pred začetkom tekme jo aretirajo in jo skupaj z drugimi ženskami pridržijo ob stadionu. Po tekmi jih bodo predali policiji. Toda pred tem jih bodo mučili! Prenesti bodo morale vsak vrisk in žvižg, vsakršno navijanje, ki ga bodo lahko slišale med tekmo, ki si je ne morejo ogledati. In kar je še huje: poslušati bodo morala komentiranje vojaka, ki se mu o nogometu še sanja ne. Vseeno pa se ta mlada dekleta ne bodo vdala in bodo skušala storiti vse, da bi prišla na stadion.

Ofsajd je "pametna" komedija, ki prikazuje boj za pravice žensk v Iranu.


DEJSTVA


Nogomet je v Iranu verjetno najbolj gledan šport, njegovo priljubljenost pa dosega zgolj wrestling. Že mnoga desetletja je del vsakdana Irancev. Igrajo ga v nogometnih klubih po vsej državi in tudi v šolah, v parkih, na ulicah.

Ogled nogometnih tekem

Islamsko pravo v Iranu ženskam postavlja stroga pravila. Če želijo v tujino, potrebujejo dovoljenje svojega moškega skrbnika, od islamske revolucije leta 1979 pa se ne smejo udeleževati javnih športnih prireditev, zlasti nogometnih. Sčasoma so pridobile dovoljenje za ogled večine športnih prireditev, toda ogled nogometnih tekem je zanje še vedno prepovedan. Aprila 2006 je vlada Mahmouda Ahmadinejada športnim organizacijam sicer zapovedala, naj za ženske in družine zagotovijo sedišča v posebnih razdelkih, toda vrhovni vodja Ayatollah Ali Khamenei je to odločitev kmalu zavrnil.


IGRALSKA ZASEDBA


Sima Mobarak Shahi / Prvo dekle
Safar Samandar / Azarijski vojak
Shayesteh Irani / Kadilka
M. Kheyrabadi / Mašadski vojak
Ida Sadeghi / Nogometašinja
Golnaz Farmani / Dekle v čadorju
Mahnaz Zabihi / Vojakinja
Nazanin Sedighzadeh / Mlado dekle
M. Kheymeh Kabood / Teheranski vojak
Mohsen Tanabandeh / Prodajalec vstopnic
Reza Farhadi / Starec
M. R. Gharadaghi / Fant s petardami


FILMSKA EKIPA


Režiser Jafar Panahi
Njegovim filmskim mojstrovinam pogosto pripisujejo iranski neorealizem, humanitarizem. Ena izmed uspešnic, ki se osredotoča na vprašanje človeškega obstoja v sodobnem času, je celovečerec The Circle, za katerega je na beneškem filmskem festivalu leta 2000 prejel zlatega leva. Pretresljiva drama o socialnih težavah več Irank je bila pri združenju Fipresci izbrana za najboljši film leta, kritiki po vsem svetu pa so jo uvrstili med najboljši deset filmov.

Panahijev režiserski prvenec je The White Balloon (1995), za katerega je v Cannesu prejel nagrado Camera d'Or. Gre za zgodbo o dogodivščinah mladenke, ki si želi za novo leto kupiti zlato ribico. Z naslednjim filmom, The Mirror, si je leta 1997 prislužil zlatega leoparda na filmskem festivalu v Locarnu. Leta 2003 je z uspešnico Crimson Gold osvojil nagrado žirije v Cannesu, kasneje pa tudi številne druge nagrade v kategoriji najboljši film.


IZJAVA REŽISERJA


Izvor projekta
Pred osmimi leti se je Iran z zmago nad Avstralijo uvrstil na svetovno prvenstvo. Ob povratku v domovino so bili igralci deležni ogromne pozornosti. Irankam sicer ni dovoljen vstop na nogometne stadione, vseeno pa jim je bila tokrat dodeljena pravica, da skupaj z moškimi slavijo povratek nogometašev. Na stadionu se je zbralo pet tisoč žensk in porajali so se dvomi o siceršnji prepovedi. V nekem članku sem prebral, da so se s podobno težavo spopadale že ženske v antični Grčiji in naj bi se že 400 let pred našim štetjem morale preoblačiti v moške, če so želele spodbujati svoje sinove, športne junake. Ne glede na to, ali podatki držijo ali ne, odtod izvirajo moje prve zamisli za temo filma.

Pred štirimi leti sem živel blizu stadiona, na katerem trenira naše nogometno moštvo. Želel sem si ogledati tekmo, z menoj pa je hotela tudi hčerka. Po pričakovanjih so ji vstop prepovedali, a nekako je redarje prelisičila in se mi pridružila. In kasneje, ko je bilo jasno, da ima Iran ponovno možnost, da se uvrsti na svetovno prvenstvo, sem se odločil, da je čas za ta film.


Iransko pravo
V Iranu ni vedno povsem jasna meja med tem, kaj je dovoljeno in kaj prepovedano. Če, na primer, prepovedo predvajanje glasbe določene skupine, jo bodo ljudje še raje poslušali. In tisti, ki so pristojni za izvajanje zakonov, si te zakone tolmačijo po svoje, zato ne vemo točno, ali imamo opravka z dejanskim zakonom ali zgolj osebno interpretacijo le-tega. Policija mora skrbeti, da ljudje ravnajo v sladu z zakoni, vendar slednji vseeno postopajo po lastni volji. Kar zadeva nogomet, pa je vzdušje na nogometnem stadionu izredno energično in moški lahko kaj hitro postanejo napadalni in nasilni. Ob tem pa se poraja vprašanje, ali bi bilo sploh prav, da bi bile ženske izpostavljene tovrstnemu obnašanju.


Nesoglasja med generacijami
Služenje vojaškega roka je v Iranu obvezno, civilnega služenja pa ne poznajo. Ti fantje prihajajo iz običajnih družin in se zlahka poistovetijo s potrebami in željami svoje generacije. Vojaki naj bi postavljali omejitve, vendar jim pri tem pogosto ni lahko. Na drugi strani pa so starejši tradicionalisti, ki predstavljajo skoraj 10 odstotkov celotnega prebivalstva, in moč je v njihovih rokah. Med tema dvema generacijama seveda prihaja do nesoglasij.

Vsaka omejitev je posledica številnih drugih omejitev. Če se osredotočimo na eno omejitev, pomislimo tudi na druge omejitve. In podobno se dogaja tudi v mojih filmih. Izberem sorazmerno preprosto temo in skušam obravnavati vsa sorodna vprašanja. Manjši problem se sprevrže v velik problem. Svetovno prvenstvo je mednarodna prireditev. V Iranu ali na Japonskem, vsi si prizadevamo za iste vrednote in zato moramo izbrisati zatiranje. Morda si tudi Iranke želijo postati del svetovne skupnosti. A to ni sporočilo mojega filma. Njegova interpretacija je odvisna od vsakega posameznika.


Podobnost z dokumentarcem
Struktura filma je podobna tisti dokumentarca. Ali gre za dokumentarec ali za fikcijo? Hotel sem, da je ta dvoumnost izražena z dogajanjem. Skušali smo ohraniti enotnost časa, tako da ima gledalec občutek, da spremlja resnično dogajanje. Prizorišča so resnična, prav tako dogajanje in liki. Ravno iz tega razloga nisem izbral poklicnih igralcev, saj bi njihova prisotnost skalila občutek verodostojnosti.

Pri ustvarjanju filma smo naleteli na številne ovire. V Iranu ni težko pridobiti dovoljenja za snemanje nogometne tekme. Snemanje deklet na nogometnem stadionu pa je povsem druga zgodba. In potem nam je po pričakovanju težave povzročal moj sloves režiserja. Skušali smo biti čim bolj diskretni, a pet dni pred koncem snemanja se je v časopisju pojavil članek, da ustvarjam nov film. Vojska je takoj ukazala prekinitev snemanja in pregled dotlej dokončanega materiala. Na srečo pa nam je ostalo le še nekaj prizorov in smo preprosto zapustili vojaško območje ter končali 60 kilometrov izven Teherana.


Odzivi v Iranu
Če je film izbran za predvajanje na filmskem festivalu v Iranu, je lažje najti domačega distributerja. Vsako leto oddam vse potrebno za uvrstitev na festival, a zaenkrat mojih filmov v Iranu še niso predvajali. Ostajam optimističen. Ker je v tem filmu tudi veliko humorja, obstaja možnost, da nam uspe letos. To bi ponovno zanetilo razpravo o morebitnem dovoljenju ženskam za ogled nogometnih tekem. Bliža se svetovno prvenstvo in priložnost je izvrstna. Morda so to samo sanje, a upanje ostaja.


Iran proti Japonski
To tekmo si je ogledalo približno 110.000 ljudi. Ob koncu tekme je na izhodu stadiona stal vojaški helikopter. Obkrožali so ga vojaki, da se mu občinstvo ne bi moglo približati. Pričelo se je prerivanje, ki je zahtevo sedem življenj, ogromno pa jih je bilo ranjenih. V medijih so se pojavile slike zgolj šestih žrtev. Dokaza sicer nimamo, a izvedeli smo, da naj bi bila sedma žrtev punca.


Zaključna pesem
Pred šestdesetimi leti, ko so bili v Iranu zahodnjaki, je bil eden izmed naših pesnikov priča zlorabi Irancev. Tako mu je bilo hudo, da je napisal pesem, ki govori o Iranu in njegovih prebivalcih in ne o državah, ki so ga upravljale. Ta pesem, s katero sem film zaključil, je nekakšna državna himna.
Film Ofsajd o ženskah, ki se ne smejo ud...
Nagrada za Ofsajd
Bliža se 17. Liffe
V KINU: november 2018
 Hiša, ki jo je zgradil Jack / The House That Jack Built  Hiša, ki jo je zgradil Ja...
(The House That Jack Built)
22.11.2018
 Pepelko in skalni trol / Askeladden - I Dovregubbens hall  Pepelko in skalni trol
(Askeladden - I Dovregubbens ha...)
22.11.2018


PRVA STRAN

NOVICE
Mediji o nas
Arhiv


KINO
V kinu
Prihaja v kino
Arhiv


DVD
Na DVD-ju
Arhiv


BOX OFFICE
Distribucija - SLO
Top all time - SLO
Obisk - SLO


PRESS

NAGRADNA IGRA

POVEZAVE



O NAS

KONTAKT

Facebook Cinemania group
KONTAKT