| Asterix & Obelisk proti Cezarju (1999) | |
 |
|
|
|
 |
Zgodba
Pisalo se je leto 50 p.n.št., ko je Cezarju uspelo, da je z močno vojsko rimski vojakov okupiral Galijo. Edini pravi upor, na katerega je naletel, je prihajal iz majhne vasi neukrotljivih Galcev, ki sta jih vodila Asterix in Obelix.
Slabih dva tisoč let pozneje, točneje 29. oktobra 1959 je izšel prvi strip Asterix Galec. Miniti je moralo še štirideset let in končno je pred nami prvi igrani film o galskih junakih in njihovih najhujših sovražnikih - Rimljanih.
Kot da bi odkrivali številne pripetljaje v zgodbi, raje recimo, da Asterix (Christian Clavier), Obelix (Gerard Depardieu), pogumni Galci in hudobni Rimljani, kot tudi vsi drugi originalni liki stripa Reneja Goscinnyja in Alberta Uderza igrajo svoje tradicionalne vloge. Konec koncev je film samo novo poglavje njihove dolge zgodovine.
Vendar pa vse ni povsem znano… Prvič se Asterix spusti v homersko bitko z Obelixom… Obelix spremeni Asterixa v Rimljana… Asterix povrne moč uničenemu Cezarju… Ali to pomeni, da je zgodba postavljena na glavo? Seveda ne. Vsi liki so prav takšni, kot jih poznamo, toda… no, stvar je malo bolj zapletena. Potrebno si bo ogledati film, da vam jo bomo lahko razložili.
Igralcev, ki so prevzeli vloge glavnih junakov, ni potrebno na dolgo in široko predstavljati. Christiana Clavierja smo lahko pred kratkim gledali v francoski komediji Obiskovalci (Les Visiteurs) in njenem nadaljevanju. Gerard Depardieu (Green Card, Cyrano de Bergerac) se je odlično znašel v vlogi robustnega, a kljub temu nežnega Obelixa. Ob imenu Roberta Benignija, ki igra Detritusa pa je verjetno več kot dovolj, če rečemo zgolj - Življenje je lepo (La vita e bella).
Čeprav sama priljubljenost junakov stripov o Asterixu in uspešnost risanih filmov o junaških Galcih ni dovolj veliko zagotovilo za uspešnost igranega filma, rezultati gledanosti po Evropi kažejo, da so ustvarjalci filmske pustolovščine izbrali pravo pot. Tako si je film samo v Evropi ogledalo že več kot 15 milijonov gledalcev, v blagajnah kino dvoran pa se je v dveh mesecih predvajanja nabralo dobrih 100 milijonov dolarjev.
Film je namenjen predvsem najstniški publiki, vendar pa bo zaradi posrečene mešanice akcije, humorja, zgodovinskega ozadja in zabave prav gotovo pritegnil tudi številne starejše gledalce, ki so morda celo odraščali ob prebiranju stripov o obeh glavnih junakih.
Igralci
Christian Clavier (Asterix)
Stripi so bili zelo pomembni za mojo generacijo. Še vedno jih berem in imam veliko zbirko. Stripi so del mene, moje kulture, mojega odraščanja. Zato je povsem naravno, da sem velik Asterixov oboževalec.Toda to še ne pomeni, da bi nastopil v vsakem filmu, ki bi temeljil na stripu. Težavno je igrati tako znan lik kot je Asterix. Moraš ustvariti celotno, psihično in fizično podobo lika in ga narediti za lastnega. To je eden od vzrokov, da sem preživel dva meseca v iskanju pravega videza za svoj lik. S pravim videzom in kostumom, si v samem sebi odpreš majhna vrata, ki so ključ do igranja lika. V nekem trenutku se pogledaš v ogledalo in iz njega te pogleda tvoj junak.
Obstaja vprašanje: ali komiki igrajo drugače? Jaz mislim, da ne. Mislim, da je igranje odkrito. Situacija je lahko komična, ne karakterji. Moje igranje ni ne komično ne tragično, je zgolj igranje. Mislim, da komedija večkrat zahteva višjo stopnjo energije, ritma in fizičnega napora kot druge zvrsti.
Ker je Obelix junak z veliko fizične moči, mora imeti njegov mentor in vodič Asterix energijo, pobudo in vedno nove ideje, ki ga ne smejo zapustiti niti za trenutek. Bilo je vznemirljivo in nenavadno delati s posebnimi efekti. Mislim, da je zelo dobro, ko lahko posebni efekti poudarijo zgodbo. Gre za tehnološko prednost, da lahko ustvarjalci svojo domišljijo še močneje izrazijo.
Pri posebnih efektih sta Claude Zidi in Jean Rabasse opravila odlično delo. So zelo realistični in vendar zelo inovativni. Vanje jima je uspelo vnesti umetniški šarm. Tako nismo izdali stripa, toda sedaj smo zagotovo v filmu.
Resnično sem imel občutek, da delamo stari Hollywoodski zgodovinski ep.
Gérard Depardieu (Obelix)
Asterix je moj najljubši strip. Sovražil sem Tintina, rad sem imel Tarzana, Poaja in Tartine Mariolle, staro gospo, ki je branila slabotne in revne s svojo nadnaravno močjo. Toda nekaj je bilo na Asterixsu in Obeliksu, poleg zgodovinskosti, zaradi česar sem ju imel resnično rad. Goscinny in Uderzo sta postavila Asterixa v strip, toda tako subjekt kot posledice so zgodovinske. Obelixsa nisem igral v slogu "zgodovinskega" filma. Nimam niti sporočila niti misije. Delam svoj posel, najbolje kot ga znam in čim bolj enostavno. Toda pri tem gre tudi za ljubezen - ljubezen do novih stvari in do druženja z ljudmi, s katerimi je užitek delati.
Asterixa sem delal po občutku, kot da je pot, ki sem ji podzavestno sledil. Kot da bi čutil, kako veliko kvalitete bo v našem delu in v ljudeh, ki so sodelovali. Že dolgo časa nisem občutil tolikšne radosti na snemanju.
Moram reči, da je vloga Obelixa v Zidijevem scenariju odlična vloga in zelo zanimiva za igranje, saj so problemi v zvezi z njo nekako obratni. Na primer, scena v kateri Obelix dvigne in vrže slona. Z uporabo posebnih efektov je to mačji kašelj. Vendar pa so "posebni efekti" za Obelixsa nekaj povsem naravnega. Pod vplivom magičnega napoja uporablja svojo moč povsem nedolžno. Zanj je dvigovanje slona otročje lahko opravilo. Kakorkoli, tudi v vsakdanjem življenju moramo včasih dvigniti slona. Doseči, da butec razume nekatere stvari, je lahko prav tako težavno. Toda paradoks Obelixsa je v tem, da so njegovi šibki trenutki najbolj kočljivi. Doseči moraš, da gledalci pozabijo njegovo moč, ne pa tudi njegove naivnosti. Všeč mi je bila ljubezenska zgodba med Obelixom in Paraphanalio. Težko se sooča z ljubeznijo in s šibkostjo, ki pride z njo. Lepo je, ko se ravnotežje poruši in čustva prodrejo skozi razpoke. Gre za personifikacijo "moči narave".
Pri igranju mi je bil v pomoč velik pas in ostali deli Obelixovega kostuma. Lahko bi parodiral vzklik Laurenca Olivierja in rekel: "Dajte mi večji pas, da mi ne bo treba toliko igrati". Toda, ko se Obelix zaljubi, se njegov pas zmanjša in ne poveča. Zgubi svoj velik tek in poje samo dva divja merjasca na dan, namesto običajnih treh.
Roberto Benigni (Detritus)
Ko sem začel delati film La Vita e Bella, sem porabil ves popoldan v pogovoru s številnimi igralci. Ob sedmih sem rekel svojemu asistentu: "Dovolj je, vzemimo si prosto!" Ko se je vrnil, je dejal, da trije ne želijo oditi in vsi govorijo francosko. Bil je Claude Berri s svojim spremstvom in mi povedal za predlog, ki ga "ne bom mogel zavrniti". Govor je bil seveda o Asterixu.
Ko sem bil mlajši, sem zelo rad bral Asterixa. Prav tako moji prijatelji. Želel sem celo pisati avtorjema, da bi dovolila, da bi Rimljani vsaj enkrat dobili magični napitek in zmagali. Zato sem bil nad Berrijevim predlogom navdušen, saj mi je omogočil, da se mi je vrnil delček otroštva, radost nad življenjem. Na žalost pa sem moral vlogo zavrniti, saj sem bil sredi snemanja svojega filma La Vita e bella. Berri mi je ponudil odlog. Ko je pretekel dogovorjeni čas, me je znova poklica. Še vedno je bil pred menoj začetek igranja filma po svetu in moji solo nastopi. Bil sem utrujen in ponovno sem ga zavrnil. Odšel sem domov in nisem mogel spati. Mislil sem na Asterixa, na nov izziv igrati negativca, na odličen scenarij in na Clauda Berrija. Naslednje jutro sem ga poklical z besedami: "Halo. Tukaj Detritus. Tisti, ki vas ne more zavrniti!" Oba sva bila presrečna.
IZZA KAMERE
Claude Berri (producent)
Ko je moj sin Thomas prvič prišel na plan z idejo o adaptaciji Asterixa, sem bil skeptičen. Kot večina izmed nas sem poznal Asterixa, toda to je bilo vse. Vedno sem bil zadržan do ideje adaptacije stripa. Stripi tudi niso moje področje. O tem sem govoril z Jean-Marie Poireom in tudi on je imel pomisleke. Pravi pobudnik je bil v resnici Gerard Depardieu, ki se je navdušil nad idejo, da bi igral Obelixa. Ko me je Poire nekega dne poklical in rekel, da lahko dobimo Gerarda in Claviera, se je vse skupaj tudi zares začelo. Ves čas sem vedel, da bo film drag. Zidi in jaz sva postavila teoretični proračun okoli 180 milijonov francoskih frankov, film je na koncu stal 250 milijonov.
Uderzo nama je povedal, da je bilo prodanih 260 milijonov izvodov stripa po vsem svetu. Vedel sem, da je bila prodaja v
Nemčiji prav tako velika kot v Franciji, 90 milijonov izvodov v vsaki državi. Nemci imajo radi Asterixa. Samo pet milijonov jih je bilo prodanih v Italiji, čeprav je to za Asterixa sovražna dežela. Vendar sem kljub temu želel Benignija v filmu. Videl sem ga samo v enem filmu, ki ga je režiral Fellini in še enem režiserja Jima Jarmusa. Toda nekega večera sem na televiziji videl film Il Mostro in čeprav sem ga imel namen gledati samo kakšnih pet minut, sem ga na koncu pogledal do konca in se pri tem valjal od smeha. Benigni se redko odloči, da bo igral v filmih drugih režiserjev. Zato sem ponosen, da je sprejel vlogo v tej pustolovčini.
Kar se tiče igralske zasedbe smo iskali in našli najboljše igralce za prebivalce galske vasice. Imeli smo srečo, ko smo prišli do vlog, ki so po koproducentski pogodbi pripadle Nemcem. Marianne Sägebrecht je seveda čudovita kot Albicinyja (Bonemine), toda Gottfried John izžareva resnično avtoriteto v vlogi Cezarja. Je eden od igralcev, ki izgleda točno tako kot narisani junak iz stripa. Vloga Paraphanalie (Falbala) bi morala pripasti nemški igralki, toda Zidi je našel Laetitijo Caste in vztrajal, da dobi vlogo. Izkazalo se je, da je imel prav. Ljubezenska zgodba med Obelixsom in Paraphanalio je dobro izpadla. Morda ji bo ta film odprl pot do filmske kariere.
Ali bo še kakšen film o Asterixu? To je odvisno od tega, kako dobro bo sprejet ta in od številnih drugih dejavnikov. Kakor koli že, se to ne bo zgodilo še prav kmalu. S tem vprašanjem smo se resno srečali, ko smo se približevali koncu snemanja. Vsi smo bili zaljubljeni v vasico, ki jo je postavil studio Ferte - Alais in bili smo bolni od misli, da jo bodo morali podrli. Vsi smo razmišljalo, da bi jo bilo lepo ohraniti za nadaljevanje. Vendar smo morali dovoliti buldožerjem, da so opravili svoje delo.. Če bo še kakšen Asterix, jo bomo morali le obnoviti. Takšen je filmski posel…
Claude Zidi (režiser in scenarist)
Moja vloga pri aventuri z Asterixsom se je začela s telefonskim klicem pred štirimi leti. Poklical me je Claude Berri, producent filma in me vprašal, če me lahko uvrsti na listo možnih režiserjev filma. Kolikor sem vedel, lista o kateri je govoril ni nikoli vsebovala več kot dve imeni: Jean-Marie Poirejovega in mojega. Na hitro sem pomislil in odgovoril: "Da!" Asterix je bil del mojega otroštva. Bil sem star deset let, ko je izšel prvi Pilote in dobesedno sem ga požrl. Zato moja hitra odločitev ni bila prav nič nenavadna.
Moja prva naloga kot režiserja filma je bila, da sem še enkrat prebral vse stripe z namenom znova spoznati edinstven svet Asterixa. Pri tem mi je pomagal François Meunier, ki je sestavil popoln seznam vseh likov, krajev, situacij, epizod in celo objektov v stripih. To je bilo nezamenljivo orodje, ki mi je pomagalo vstopiti v mali svet stripa.
V scenarij sem skušal vključiti vse glavne like iz stripa. Mislim, da sem dodal le malo novih: pra-pradedka Jerrya Atrixa (Agecanonix), Mathusalixa, ki je star preko 200 let, suhca (Anorexixa) in pijanega Alcoholixa (Alambixa), dva pajdaša izdajalca Prolixa. Imeli smo veliko srečo, da smo lahko najeli fantastično igralsko ekipo veseljakov, ki so odlično odigrali vloge prebivalcev galske vasi. Najtežje je bilo najti "igralca" za Dogmatixa (Idefixa), saj se je izkazalo, da takšna pasma ne obstaja. Vprašal sem Uderza, kakšen pes naj bi bil. Rekel je,: "Nimam pojma, vse kar ti lahko povem je to, da sem narisal psa."
Po razdelitvi vlog, so se glavne odločitve vrtele okrog tehničnih vprašanj, načina snemanja in lokacij. Imeli smo na izbiro, da zgradimo Asterixsovo vas na prostem ali pa jo postavimo v studiu. Na koncu smo se odločili za slednje, kar nam je omogočalo, da smo fantazijski svet stripa posneli pod natančno vodeno svetlobo. K takšni odločitvi je pripomoglo tudi dejstvo, da naj bi vsaj osem ali devet od dvanajstih tednov preživeli na snemanju nočnih prizorov. Nisem si mogel zamisliti, da bi moral dva meseca snemati od devetih zvečer pa do petih zjutraj, v vetru in mrazu, s skoraj golimi igralci. Prava nočna mora. V studiu La Ferte-Alais, ki je eden največjih v Evropi, smo lahko snemali vsak dan, ne glede na vreme zunaj, ob natančno kontrolirali luči, podnevi in ponoči. Seveda potrebuješ ogromno luči, da ustvariš sončno sceno v 15,000 ft2 studiu. Potrebovali smo vse razpoložljive reflektorje v deželi.
Rad imam, da snemanje teče gladko. Da pa bi to dosegli, mora biti določena stopnja zaupanja in pristojnosti. Moram reči, da sem redko videl tako kompleksno, a hkrati mirno in efektivno skupino. Igralci so bili resnično dobri in so dajali vtis, da resnično uživajo Veliko je bilo smeha. Za konec sem prihranil najtežje posebne efekte, ki so zahtevali največ časa, kar je povzročilo zamudo. Toda s pomočjo magičnega napitka… smo uspeli končati pravočasno.
Albert Uderzi (avtor stripa)
Pred filmom Asterix in Obelix proti Cezarju sta bila ostajala dva projekta filma o Asterixu, ki pa nikoli nista prišla prav daleč. Prvega je začel mladi, toda znani režiser Claude Lelouch. Njegova ideja je bila, da bi v filmu nastopali ljudje iz ulice. Rene Goscinny in jaz sva bila nekoliko šokirana, ko nama je dejal: "Poskusita poiskati ljudi, ki izgledajo kot vajini liki."
Drugi projekt je bila Funesova ideja. Želel je igrati Asterixa. Srečali smo se z njim, toda tudi ta projekt se je kmalu ustavil. Želel je igrati vlogo brez brk. Si predstavljate Asterixa, ki nima brk?
Ko je bil v bližini Goscinny, sem mu prepustil vse v zvezi s pisanjem in se v to nisem vmešaval. On je iskal nove zgodbe, nove dogodivščine. Po njegovi smrti sem se tudi sam poskusil v pisanju in sem pri tem celo užival. Bil sem navdušen nad Zidijevim scenarijem za film. Prebral sem ga, da bi se prepričal, da se dogodivščine in značaji posameznih likov ujemajo s stripom, vendar se nisem vmešaval. Filmarstvo je umetnost, ki ima svoje lastne zakonitosti. To pa je v resnici celoten problem, ki naredi projekt vprašljiv in zanimiv hkrati. Gre za povezovanje, zmes dveh svetov - fantazijskega sveta stripa in resničnosti, ki pride hkrati s tem, ko nastopajo živi igralci.
Ko me je Depardieu zaprosil, naj mu povem nekaj o Obelixu sem mu rekel, "On je idiot. Je naiven. Na nek način je ostal velik otrok, ki se zelo hitro zaljubi." Gerard se je zlahka stopil z vlogo in ko sem ga obiskal, mi je rekel: "Odkar igram Obelixa, so se v moji glavi pojavile marjetice."
Nadarjenost vseh sodelujočih in posebni efekti dajejo filmu Astrerix novo dimenzijo. Ko sem videl, da Asterixa in Obelixa igrata dva igralca tako velika kalibra kot sta Clavier in Depardieu, sem prepoznal svoji kreaciji, vendar sem se hkrati zavedal, da nič več ne vodim igre.
Nekaj malega statistike
O filmu:
- Snemanje je trajalo 21 tednov,
- Posneli so 400,000 čevljev filma (122.000 metrov),
- Nastopilo je 60 igralcev, ki so skupaj delali 324.000 ur,
- Poleg njih še 1.495 statistov - 9.000 delovnih dni,
- Vsi skupaj so si privoščili 22.000 kosil.
O statistih:
- za rimske vojake so potrebovali 420 kostumov in kosov orožja (ščitov, čelad,…),
- za njihove tunike so porabili 7.740 ft2 rdečega blaga,
- po galski vasici se je sprehajalo 61 živali (kokoši, rac, konj…),
- po rimski areni pa jih je strašilo kar 398 (pajki, krokodili, kače…).
O stripu:
- Izdanih je 30 albumov v trdi vezavi,
- stiskani so bili v 280 milijonih izvodov, v 77 državah in 57 jezikih,
- 30, zadnji album, La Galere d'Asterix (Asterix in the Galleys) je bil prodan v 3.500.000 izvodih,
- leta 1997 je PARC ASTERIC v bližini Pariza obiskalo 2.000.000 ljudi,
- sedem risanih filmov je bilo posnetih po stripih o Asterixu in Obelixu,
- Asterixsovo stran na internetu dnevno obišče 40.000 ljudi.
|
|
|
|
URADNA STRAN
IMDB
