Obljuba (2013) | Datum izzida: 3. 11. 2014 |
|
|
|
|
|
Nemčija, leto 1912. Friedrich, diplomant iz skromne družine, nastopi pisarniško delo v tovarni jekla. Starejši lastnik podjetja je navdušen nad novinčevo spretnostjo, zato mu ponudi mesto zasebnega tajnika. Ko ga zapusti zdravje, je prisiljen delo opravljati doma. K sebi povabi tudi fanta in mu predstavi svojo mnogo mlajšo ženo. Friedrich se sčasoma strastno zaljubi v očarljivo, a zadržano gospodarico, vendar svojih čustev ne razkrije. V utesnjujočem meščanskem domu se odvijajo romantične spletke, brez kakršnih koli besed ali znakov ljubezni.
Ko lastnik tajnika pošlje v Mehiko za nadzornika rudnika, se fant ob ženini osupli reakciji prepriča, da je ljubezen obojestranska. Ljubezen, ki je Lotte ne more izživeti v prisotnosti obolelega moža. Friedrichu obljubi, da bo čez dve leti, ko se vrne, njegova.
Ob izmenjavi strastnih pisem zaljubljenca težko pričakujeta ponovno snidenje. Vendar tik pred načrtovanim povratkom v Nemčijo izbruhne prva svetovna vojna in prepovedana je plovba med Južno Ameriko in Evropo. Osem let pozneje, potem ko je bilo ubitih na milijone ljudi in je Evropa ostala v ruševinah, se Friedrich v upanju, da ga je čakala, vrne k svoji izbranki. Toda ali je njuna ljubezen preživela obdobje neizmerne brutalnosti?
Izjava režiserja
Obljuba je presunljiv, intenziven, čustven celovečerec.
Presunljiv, zato ker skupek filmskih elementov, osvetlitev, prizorišča, snemalne tehnike, scenarij in ritem, na kar najbolj temeljit način prikazuje zgodbo. V mislih imam natančen, izpopolnjen,vseobsegajoč, a nikoli dolgočasen prikaz zgodbe.
Intenziven, zato ker temelji na jedrnatosti romana Stefana Zweiga. Zdi se, da se je avtor odločil izločiti vse, kar ni neposredno usmerjeno v pripoved zgodbe in z njo povezanimi občutki. Priredba, ki sem jo napisal skupaj z Jérômeom Tonnerrejem, ostaja zvesta bistvenemu. Vsak prizor zaznamuje nekaj skrivnostnega, neizgovorjenega, pa vseeno povsem očitnega.
Čustven, zato ker je bistvo zgodbe poželenje. Ko ljubiš nekoga, ne da bi vedel, ali obstaja možnost, da ti bo ta oseba ljubezen vrnila. Ko sanjaš, a svojih sanj ne moreš uresničiti. Ko molčiš, a se hraniš s pogledi, nežnimi dotiki, božanjem? Zweig v svojem romanu zastavi izvrstno vprašanje: Ali je poželenje zaljubljencev večno?
Film smo posneli v angleškem jeziku. Nesmiselno bi bilo v francoskem jeziku ustvariti celovečerec, vpet v nemško realnost zelo specifičnega zgodovinskega obdobja (tik pred prvo svetovno vojno). Iz spoštovanja do Zweiga in njegove mojstrovine sem se sprva nagibal k nemškemu jeziku. Vendar nemščine sploh ne govorim, poleg tega pa bi bilo absurdno, če bi francoski režiser v Nemčiji snemal v nemškem jeziku po knjižni predlogi Stefana Zweiga.
S producenti smo se torej odločili za angleščino, pri kateri mednarodna kakovost ni vprašljiva. Gre za jezik, v katerem lahko Antony Cleopatri reče »Ljubim te« (I love you), Freud pa Junga vljudnostno vpraša »Kako si?« (How are you?), in nihče ne bo presenečen.
- Patrice Leconte |
|
|
|
|
Bralec (The Reader) |
Pravzaprav ljubeze... (Love Actually) |
Sin Nobelovca (Nobel Son) |
Nekaj samo za punc... (Barfuss) |
|
|
|
|
|
|
|
|