|
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
| NA DVD-JU | ARHIV |
|
|
 |
|
|
|
| Pekel (2005) | Datum izzida: 23. 03. 2007 |
 |
|
|
|
|
|
|
Zgodba
Sophie, Céline in Anne so sestre. Vse živijo v Parizu, a se le redkokdaj vidijo. Sophie, najstarejša sestra, živi s Pierreom, nezvestim možem. Najmlajša, Anne, je študentka literature, ki se zaplete v strastno razmerje s svojim profesorjem Frédéricom, zakoncem z otroki. Céline je samska in skrbi za njihovo invalidno mati. V njeno življenje vstopi skrivnostni moški Sébastien, ki sproži val nepričakovanih dogodkov.
Nesreča iz njihovega otroštva bo sestre znova zdr, užila. Končno se bodo pogovorile o preteklosti. O skrivnosti, zaradi katere so vsa ta leta živele ločeno.
IZJAVA REŽISERJA DANISA TANOVIĆA
Tik pred začetkom snemanja svojega prvega celovečerca Nikogaršnja zemlja sem prebral tri scenarije Krzysztofa Kieslowskega in Krzysztofa Piesiewicza za trilogijo Nebesa, Pekel, Vice. Pritegnil me je Vice z zgodbo o sodobnem vojnem fotografu. Takrat mi je bilo to najbližje. Nekaj let kasneje sem se med ustvarjanjem novega filma vrnil k scenarijema Pekel in Vice. Celovečerec Nebesa je bil že posnet. Tokrat me je prevzel Pekel. Zakaj? Menim, da zato, ker sem se v tem času poročil, dobil otroke. Navdušili so me ženski liki. Do tedaj so bili moji liki moški, vpleteni v vojno. Zdaj so to vlogo prevzele tri mlade ženske in zgodba, ki obravnava pomembna eksistenčna vprašanja, s katerimi se srečujemo na vsakem koraku. Pekel je lahko del vsakdanjega življenja. Če ga želimo občutiti, nam ni treba v Afganistan. V državah, ki bijejo vojno, sem srečal ljudi, ki so bili srečnejši, kot če bi živeli v Parizu. Te elemente sem želel prilagoditi in jih uporabiti za svoj nov film. Moje občinstvo je zrelo. Nočem ponujati odgovorov. Svoje gledalce želim privesti v tako čustveno razpoloženje, da bodo sami skušali poiskati pravo pot in odgovore. Vsaka sestra posebej je v meni prebudila drugačno barvo. Za Sophie je rdeča, kot strast, ljubezen, ljubosumje. Za Anne je zelena, kot nedolžnost, začetek, pomlad. Za Céline je modra, kot žalost, čakanje, melanholija.
Intervju z Danisom Tanovićem
Tri sestre, mati, družinska tragedija … Kako bi povzeli povezavo in po drugi strani prepad med temi štirimi ženskami?
Tragedija izhaja iz vsega, kar je med njimi ostalo nedorečenega. Ta oblika tišine v povezavi s spominom me izredno zanima. Nekega dne me je astrolog vprašal, kako sem sprejel izgubo brata ali sestre. Odgovoril sem, da nikoli nisem imel brata ali sestre. Zmeden sem poklical mamo, ki mi je priznala, da je izgubila otroka. To neizdano skrivnost sem odkril pri 34-ih letih. Te štiri ženske se bodo zopet zbližale, ko bodo znova začele s prekinjenim dialogom. Biti odrasel pomeni, da se soočiš sam s seboj, z lastnimi vprašanji in lastno resnico.
Do tistega trenutka so se dodobra prilagodile pretrganim družinskim vezem.
V knjigi sem prebral ganljivo misel: "Redko vidimo člane iste družine živeti pod isto streho". Te štiri ženske so si različne. Mati je stroga in ravnodušna. Céline je "Jezus" družine; ona nosi vso bolečino in skuša rešiti, kar se še da rešiti. Sophie je kljub lepoti in socialni uspešnosti povsem izgubljena in pooseblja trpljenje. Anne je tipična predstavnica mladih žensk upornic; predaja se strastem in se ne ozira na morebitne posledice.
Zdi se, da so moški odsotni. Vsak živi dvojno življenje.
Nimam dobrega mišljenja o moških. Verjetno zato, ker sem moški tudi sam! Moški in ženske živimo na dveh različnih planetih in čudno se mi zdi, da sploh lahko sobivamo! V filmu je na koncu spodoben edino oče, potem ko je predstavljen kot slaba oseba. Kieslowski ni pojasnil tega lika, a gre za moža, ki se noče odpovedati otroku, da bi preprečil lastno pogubo. Krivdo sprejme na svoja pleča, zato konča v zaporu, izgubi družino in naredi samomor. Hoče storiti tisto, kar je prav, a uniči sebe in svoje najbližje. Zelo me zanima ta pojem dobrega in slabega.
Odtod torej metafora z rojstvom kukavice na začetku filma.
Kukavica si najde zavetje v že narejenem gnezdu, kjer izleže svoje jajce. Ko pride na svet mala kukavica, ostala jajca zavrže. Je narava kruta? Pravzaprav so ta pojem odkrila človeška bitja. Ko je oče izpuščen iz zapora, na tleh najde malo kukavico in jo vrne v gnezdo. Misli, da je opravil dobro delo, a v resnici je pogubil zadnjega mladiča. Ta zgodba je kruta, toda kaj sploh je krutost? Kaj je pošteno ali nepošteno, dobro ali zlo? Ima prav mati ali ne?
Sophie (E. Béart) in Anne (M. Gillain) ostaneta sami in v tem vidita pogubo.
Ljubezen je sebična in uničujoča. Zgodbe mnogih žensk so tragične zaradi pomanjkanja ljubezni ali končane ljubezni! Film tudi dokazuje, da je v zahodnoevropski družbi izginil pojem družine. Sebičnost nas bo uničila. Po mnogih letih vojne je neverjetno, kako ljudje doživljajo in ustvarjajo pekel tudi v okolju, kjer bi morala biti njihova sreča neizogibna. Naša življenja uničuje nepremostljiv materializem. Skušamo se prikopati do lastnine drugotnega pomena, v resnici pa nam primanjkuje ljubezni.
Lik matere (Carole Bouquet) je mogoče primerjati s princeso Medejo. Mati "ubije" svoje tri otroke, ker jim prepove stik z očetom.
Tudi to Medejo gledamo skozi kalejdoskop. Mati ne ubije svojih otrok fizično, vendar uniči njih in svojo družino. V filmu Anne pravi, da danes tragedija ni več mogoča. To besedilo, in tudi monolog Jacquesa Perrina na univerzi Sorbonne, izhaja iz besed mojega učitelja dramske umetnosti v Sarajevu. Vsi filmi Kieslowskega se ukvarjajo z vprašanjem usode in naključij.
Na začetku zgodbe te tri ženske nosijo krivdo svojega očeta in to sprejemajo kot usodo?
Da, a drugi ljudje bodo rekli, da je to zgolj naključje. Ko prelomijo tišino, se sestre vnovič najdejo in lahko zaživijo svobodneje. Mislim, da na vprašanje o obstoju naključij in usode ni mogoče odgovoriti. Danes želijo ljudje pojasnilo za vse. Vse želijo vedeti, obvladovati in poenostavljati. Gre za "instant generacijo", generacijo, ki vztraja pri kratkih in takojšnjih odgovorih. Moj oče je nosil uro svojega očeta, ta jo je dobil od svojega očeta. Zdaj ljudje izrabijo, zavržejo in kupijo. Moški bo zapustil ženo, ki mu je rodila otroke, in odšel z drugo. Pojem družine je zbledel. Šteje samo denar. Družba je postala prazna. Nočemo priznati, da nam takšen način življenja ni po godu. Raje smo potrti, nesrečni, ubadamo se z nepomembnimi težavami. Za vse to smo krivi sami. Imam se za srečneža. Po srečnem otroštvu sem imel težavno obdobje med vojno v Bosni, a bil sem s svojo družino. Nato sem sem prišel kot begunec in imel sem priložnost spoznati drugo plat zgodbe. V tem filmu sem skušal na preprost način govoriti o zapletenih rečeh. Moji filmi niso pesimistični ali negativni, prikazujejo pa težke situacije, ki se nam lahko zdijo krute. Obožujem Kieslowskega, ker se je opisal za mojstra kinematografije. Nisem umetnik, ne nudim odgovorov. Zastavimo si najprej vprašanja, nato pa lahko skupaj poiščemo odgovore.
Kako vam je uspelo dobiti tako izvrstno igralsko zasedbo?
Pri izboru nisem gledal na zaslužek. Hotel sem se obdati z igralci in igralkami, ki jih cenim zaradi njihove nadarjenosti in osebnosti.
Kako si boste po uspešni poti skozi pekel zamislili nebesa?
Ne vem. Če so pekel tri ženske, tri čudovite ženske, kaj bodo potem nebesa? Pravzaprav sem na Zemlji že našel nebesa. Imam krasno družino in službo. Kaj bi si lahko še želel?
Igralska zasedba
Emmanuelle Béart (Sophie)
Sestre si delijo občutek krivde. Sophie je verjetno tista, ki se čuti najbolj odgovorno za tragedijo, ki je doletela njeno družino. Kot otrok ni hotela odpreti vrata spalnice, ko je potrkal njen oče. Vključila je glasbo in zaščitila sebe in sestri pred silovitimi prepiri svojih staršev. Kasneje si je gotovo očitala, da bi bilo morda vse drugače, če bi takrat ukrepala. Redko srečaš režiserja, kot je Danis Tanović, ki svojim igralcem in igralkam prepušča toliko domišljije. Večkrat mi je rekel, da on ni ženska in da jaz bolje vem kot on, čeprav menim, da v sebi skriva žensko in otroško rahločutnost. Med snemanji različnih prizorov je vsaki igralki dal občutek, da je ona glavna ženska v filmu. Pred vsakim snemanjem je v nas vzbudil povsem novo hrepenenje. Dobile smo občutek, da se je snemanje filma šele začelo.
Karin Viard (Céline)
Danis, spoznala sem ga na filmskem festivalu v Cannesu, kjer sva bila oba člana žirije, mi je ponudil vlogo ene izmed sester. Takoj me je privabila tragičnost lika Céline. Polno je zgodb o hčerkah in sinovih, ki nimajo pravice do svojega življenja. Želela sem se zbližati z nekom, ki je svoje življenje postavil na stranski tir. Ker sva si s Céline tako različni, sem imela na začetku nekaj težav, a naloga mi je bila v veselje. Delo z Danisom je podobno potopitvi v ledeno vodo. Voda je mrzla, a zatem je tako prijetno, da ti je toplo.
Marie Gillain (Anne)
Lik Anne me je pritegnil zaradi njene strasti in obupa. Takoj ko je ob njej moški, ki ga ljubi, po njenih žilah steče kri. Ko jo moški zapusti, se potaplja in umre. Z ljubeznijo do Frédérica na nek način prenaša podobo svojega očeta. Ljubezen je toliko bolj boleča, saj gleda na očeta kot na pošast, ker jo je zapustil. Anne je torej izgubljena med dvema ljubeznima in vse svoje strahove iz otroštva prenaša na moškega, prisotnega v njenem življenju. Skuša razumeti, zakaj jo je zapustil, a ravno zaradi tega, ker je odšel, ga še vedno ljubi.
|
|
|
|
|
Irina Palm
(Irina Palm) |
Nikogaršnja zemlja
(No Man's Land) |
Večer
(Evening) |
Druga sestra Boley...
(The Other Boleyn G...) |
|
|
|
|
|
|
|
|
|
 |
|
 |
 |
 |
|
URADNA STRAN
IMDB
