 |
Zgodba
Dogajanje je postavljeno v leto LII (tako je, 52!) pred Kristusom. Celotna Galija še ni bila zasedena, Egipt, kateremu je poveljevala Kleopatra - točno, tista z nosom - pa je podjarmil rimski imperij. Še huje, Kleopatra se je odločila, da bo svoje srce oddala Juliju Cezarju, cesarju naroda vseh narodov. Tako vsaj on pravi.
Ker je sita Cezarjevih sarkastičnih pripomb, je ponosna in prelepa kraljica stavila z njim: če ji zanj uspe v treh mesecih (tako je, 3!) zgraditi sredi puščave najbolj veličastno palačo, bo javno priznal, da so Egipčani narod vseh narodov.
Za to težavno nalogo Kleopatra izbere Edifisa, podjetnega avantgardnega arhitekta. Če mu bo uspelo, ga bo zasula z zlatom. Če mu spodleti, ga bo vrgla k najbolj sestradanim kraljevskim krokodilom.
Tega roka pa se brez čudeža ne bo dalo ujeti! Čudež pa se pojavi v obliki Asteriksa, Obeliksa in njunega zvestega prijatelja, druida Getafixa, čuvaja čarobnega napoja.
Imate problem? Potrebujete poživilo???
s ČAROBNIM NAPOJEM
druida Getafixa
boste postali močni kot vol, ogromen vol!!
Zlobni Artifis, Kleopatrin uradni arhitekt, se iz ljubosumja odloči, da bo storil vse, kar je v njegovi moči, da se maščuje. Edifis se odpravi v Galijo, da bi poiskal Getafixa, katerega čarobni napoj uporabljajo izključno le nekaj Galcev... Toda ali mu bo s pomočjo napoja uspelo do časa zaključiti velikanski projekt, če mu na poti stoji Cezarjeva vojska, kateri poveljuje mogočni Tividinnus, ter njegov sovražnik Artifis?
Modri Getafix prosi prijatelja Asteriksa in Obeliksa, da mu s svojim pogumom, močjo in humorjem pomagata pravočasno zgraditi palačo.
Lokacije
Kot vsak drug visokoproračunski film, tudi Asteriks in Obeliks spominja na pristen epski spektakel. Začelo se je na razburkanem morju Malte, nadaljevalo pa v maroški puščavi in ogromnih pariških studiih. Alain Chabat in njegova ekipa so doživeli temperaturne razlike do 50 , bili priča neverjetnim pokrajinam (Malta, Maroko, Fontainebleau) in doživeli marsikatero dogodivščino, ki se jim je vtisnila v spomin. Neverjetna eksotična pustolovščina!
Malta
Malto so izbrali zaradi ogromnih bazenov z vodo, ki so bili odlični za prizore s pirati. Voda je element, ki se ga ne da nadzirati. Zato so bili prizori s pirati zelo težavni in zahtevajo različne tehnike in posebno opremo, vse to pa ponujajo malteški studii. Ogromni bazen na prostem gledajo na morje, poleg tega pa so tudi ugodne vremenske razmere.
Alain Chabat se spominja: "Čeprav so bili ti prizori (premikanje ladij, neurja, valovi, eksplozije, podvodni posnetki, itd.) zelo zahtevni, pa mi je Malta ostala v lepem spominu. Pirati so oživeli.
Po desetih dnevih so tu posneli vse prizore... Alain in ostala ekipa se je tako lahko z novim navdušenjem podala v Maroko.
Maroko
Tu so posneli vse prizore, ki so se odvijali zunaj - bitke, puščava, gradbišče, Cezarjeva palača, dirke z bojnim vozom, Sfinga, Nil, feluke, itd. Snemanje v Maroku je trajalo XIV (tako je, 14) tednov.
Alain Chabat: "Snemati smo začeli v neznanski vročini, končali pa smo ga oblečeni v plašče. Maroška zima je precej ostra. Samo Gerard Depardieu/Obeliks je bil med enim in drugim snemanjem prizorov slečen do pasu!
Ne glede na temperaturo so morali graditi. V Maroku je imela celotna ekipa fizične težave... Celo Maročani ne delajo v vročini. Vendarle pa jim je uspelo! Ostale probleme pa so povzročale nevihte, kače in škorpijoni, ki jih najdeš na vsakem koraku...
Epinay
Izčrpana ekipa se je končno vrnila v Francijo. Toda snemanja še ni bilo konec, ker so morali posneti še notranjost Kleopatrine palače, Getafixove kolibe ter zasnežene poljane v Britaniji.
Kostumi
Film se ponaša s številnimi impresivnimi številkami, še posebej tistimi v povezavi s kostumi. Florence Sadaune in ekipa so porabili nič manj kot 11 kilometrov blaga za 2.500 kostumov za statiste in še dodatnih 600 metrov za 50 kostumov glavnih igralcev. Da ne omenjamo 5.000 sandal, škornjev... V Maroku so poklicali vse možne rokodelce (krojače, barvarje, draguljarje, čevljarje, usnjarje, livarje...), za nekatere prizore pa je bilo potrebno tudi do 60 pomagačev pri oblačenju.
Živali
Naj gre za kamele, ptiče, mačke ali pse, živali imajo v tem filmu pomembno vlogo. Zato so jih pozorno izbirali, kot prizorišča snemanja ali pa kostum. To nalogo je imel režiser, ki je izbral od goloba do Dogmatixa.
Alain je hotel zelo majhnega psa, ki ga bo Obeliks lahko držal v naročju. Po nekaj tedenskem iskanju so življenjsko vlogo ponudili majhnemu belemu terrierju iz Anglije.
Medtem ko so vse živali takoj ubogale, pa se to ni dalo reči za Cannabisa, Edifisovega osla. Pri njem niti en prizor ni bil enak. Vsakič se je odpravil v drugo smer. Ker ima Jamel črni pas v improvizaciji, so imeli tako vsakič drugačno različico. Kasneje so izvedeli, da je bilo njegovo pravo ime Marihuana!
Na snemanju pa so se pojavile tudi nepovabljene živali: kače, škorpijoni, itd. Za to so najeli krotilca kač, ki je s prizorišča snemanje odstranjeval vsakršno nevarnost.
René Goscinny (scenarist)
Rodil se je 14. avgusta, 1926, v Parizu. Otroštvo je preživel v Argentini, med Buenos Airesom in Pampo.
Po tem, ko je postal pomočnik računovodje v tovarni, se je kasneje priključil oglaševalski agenciji kot pomočnik risarja. Pri devetnajstih se je odločil osvojiti Ameriko, še posebej studie Walta Disneyja. Nikoli ni spoznal Disneyja, je pa po naključju spoznal ekipo, ki je bila kasneje zaslužna za revijo Mad - Harveyja Kurtzmana, Jacka Davisa in Willa Elsnerja - ni se več počutil tako osamljenega. Anglosaksonski humor mu je bil pisan na kožo.
Pisatelji so bili v tistem času skromno plačani, zato je bilo pomembno, da je ves čas delal, da je lahko preživel: Goscinny, ki je spoznal, da veliko bolje piše scenarije, kot pa riše, je začel s celo serijo stripov (vključno z Oumpah-pah, Spaghetti in Luc Junior)
Leta 1955 je nadaljeval s svojo zgodbo o Srečnem Luki, leta 1956 pa je ustvaril Le Petit Nicolas. Leta 1956 pa je naletel na oviro: Goscinny, Charlier in Uderzo, ki so si na moč želeli potrditve, so risali kontroverzne stripe, ki so jih spravili na cesto - in na črno listo vseh založnikov. Po naključju so spoznali nekega Jeana Hebrarda, ki je podedoval ogromno kavarno in jim zagotovil potrebne finance za Edifrance, majhen poročevačni urad. Tako je lahko na svet prišla revija Pilot. Goscinny je bil skupaj s Charlierjem glavni urednik, z Uderzom pa se je podpisal pod prvo epizodo Asteriksovih dogodivščin.
Počasi, toda neomajno, se je popularnost malega Galca povečevala: leta 1965 je bil prvi francoski satelit poimenovan Asteriks, nekaj let kasneje pa so bili stripi prevedeni v 28 državah, če ne štejemo esperanta in latinščine, ki nista državi, ampak jezika...
Albert Uderzo (scenarist)
Rodil se je 25. aprila, 1927. Njegov poklic risanja se je začel že v vrtcu, z izjemno ponazoritvijo basni o volku, kozi in jagnjetu. Pri sedmih letih je že začel risati svoje zgodbe. Pri prvih risbah je narisal travo rdečo, debla pa zelena - odkril je, da je barvno slep. To bi mogoče bila ovira pri slikanju, pri risanju pa gotovo ne.
Pri trinajstih so ga vzeli na preizkušnjo k the Societé Parisian d'Edition, kjer je delal eno leto. Tam je spoznal Alaina Saint-Ogana in velikega Calva, ki ga je vzel pod svoje okrilje in pregledoval njegova zgodnja dela. To je bil začetek sanj in konec šole: Uderzo je bil samouk, ne da bi se s tem ponašal.
Leta 1945 si je za neko tekmovanje v stripih izmislil Clopinarda, enonogega vojaka, ki je trdil, da tako dolgo živi, ker je pojedel ogromne količine smodnika - nekakšnega magičnega napoja.
Ko se je vrnil iz vojske, so bila vsa mesta zasedena in pristal je kot umetnik-poročevalec za Dimanche, kjer je risal novice. Potem so ga najeli za serijo po imenu Crime Doesn't Pay. To je bilo leta 1950 in Uderzo si je kupil prvi avto, simco 5, zatem peugeota 202 kabriolet, nato traction avant. Ker obožuje avtomobile, si je le 1975 kupil svoj prvi ferrari, leta 1978 pa je postal predsednik Francoskega kluba ferrarijev.
Ko so ga najeli pri World Press, je spoznal Hubinona in Charlierja, s laterim je kasneje nadaljeval serijo Belloy. Prav tam pa je spoznal tudi Goscinnyja. Kar pa je bil začetek trajnega prijateljstva. Leta 1951 sta ustvarila njima zelo priljubljen strip Oumpah-pah, ki pa je bil deležen hladnih odzivov: strip je bil objavljen šele leta 1958.
Leta 1959 sta Uderzo in Goscinny ustvarila Asteriksa za prvo izdajo revije Pilote. Na prvih skicah je bil Asteriks pogumni bojevnik z močnim telesom, toda preobrazila sta ga v pritlikavega godrnjača in duhoviteža. Obeliksu pa se je z leti večal trebuh. Od takrat naprej je Uderzo risal pet strani na teden...
Leta 1874 so Dargaud, Goscinny in Uderzo ustvarili Les Studios Idéfix, ki jim je uresničil sanje: snemanje animiranih filmov. Ko je Goscinny leta 1977 umrl, je bil Uderzo spet sam in žalosten za risarsko mizo. Toda odločil se je, da bo nadaljeval z dogodivščinami Asteriksa.
Vse od rojstva Asteriksa, je Uderzo za svojih 30 različnih zgodb, ki so jih po svetu prodali v 280 milijonih izvodov, narisal več kot 14 tisoč risb!
Intervju z Alainom Chabatom
Kako je prišlo do projekta?
Claude Berri, producent, je vedel za mojo navdušenost nad Asteriksom in me je zato povabil, naj napišem scenarij in režiram novo epizodo dogodivščin Asteriksa in Obeliksa. Tako sem tudi izpolnil sanje iz otroštva.
Zakaj ste izbrali ravno Asteriksa in Kleopatro?
Claude je bil mnenja, da je ta del eden najbolj filmskih knjig v seriji. Osebno so mi všeč prav vsi deli.
Asteriks se je kanček spremenil. Še posebej kar se tiče njegovega odnosa do žensk.
Mislim, da se ni ravno spremenil. Zame je to Asteriks iz stripa. Do ušes se zaljubi z egipčansko služkinjo, Gimmeakis. Čustva so obojestranska. Goscinny je govoril: "V Asteriksu ni veliko žensk, če pa že so, je to Kleopatra." Sam sem jih dodal nekaj, same bombe.
Tako kot pri stripu, se da tudi film gledati z več zornih kotov. Naj si star 8, 16, 30 ali pa 60, nikoli ne bereš Asteriksa na enak način. Trudil sem se, da bi enak užitek ustvaril za občinstvo.
Kako udejanjiš zgodbo, ki jo vsi poznajo?
Imel sem popolno umetniško svobodo, seveda pa sem upošteval zgodbo iz stripa, spremenil in dodal pa sem nekaj likov. Edifis, na primer, ni več arhitekt, ki zgradi vse poševno, ampak čudak, ki ima zelo osebno vizijo o gradnji. Za tem sem moral odkriti, kako ujeti ritem oblačkov, Goscinnyjevega dialoga, Uderzovih slik in dodati še moj osebni ton.
Kako je bilo delati z Depardieujem in Clavierjem?
Christian je osupljiv. Z levo roko opravi tako z akcijskimi prizori, kot tudi z mikroskopskimi odtenki v njegovem igranju. Je zelo zahteven in natančen človek. Rad imam njegov hladnokrven humor in zmožnost, da se pojavi v vlogi kot otrok. Užival sem delati z njim.
Depardieu je živa legenda. Igra Obeliksa, nikoli ni izgubil smisla za otroško začudenje, ki odraža čustva njegovega lika. Je poln energije in natančnosti. Neverjeten je. Ob njem se vedno nekaj dogaja.
Kaj pa Monica Belucci?
Vulkanski temperament, neverjetna oseba, drža kraljice in potem še tisti nos... Ne bi mogel dobiti boljše za vlogo Kleopatre. Poleg tega pa je še zelo zabavna, prijazna in profesionalna ženska. Zares si zasluži svoj vzdevek, Beluccissima...
Za film ste napisali scenarij, ga režirali in igrali vlogo Cezarja. Vam je všeč moč?
Na snemanju smo zgradili ogromne kipe z mojo podobo. Ljudje so bili na kolenih pred njimi... Vestalke so me oboževale, ljudje so se z mano pogovarjali v latinščini... Mislim, da je pomembno, da s terorjem držim ekipo pod nadzorom.
Ste se že na začetku odločili, da se boste pojavili na filmu?
Samo jaz, pa mogoče še Richard Burton, bi lahko igral Cezarja. In ker me njegov agent ni poklical nazaj, nisem imel izbire!
Ste zahtevali od igralcev, da so sledili scenariju, ali ste jim pustili proste roke, da so lahko improvizirali?
Oboje. Komedija je precizen mehanizem. Toda ko so bile scene posnete, sem bil vedno za to, da so igralci poskusili še drugače. Večina jih je odličnih pri improvizaciji. Zelo mi je všeč nekontroliran smeh, presenečenja... To so radosti igranja.
So bile na snemanju kakšne nevšečnosti?
Ne... Samo spomin na utrujenost. Vstajali smo ob treh. Ob šestih popoldne, ves zdelan od vetra in sonca, po zaključenem snemanju nisem šel nazaj v hotel, ampak v pisarno, kjer sem preveril jutrišnje lokacije ali pa sem urejal podrobnosti. Imeli smo 20-urni delavnik. Po drugi strani pa smo se do solz nasmejali.
Menda ste pozabili omeniti neko egipčansko ime...
Jean-Pierre Bacri je rekel, da sem pozabil neko ime. Rekel mi je: "Ti se imaš za oboževalca Aerosmithov, v filmu pa ni niti enega Egipčana po imenu Aerosmis?" Osupljen sem bil. Res neumno: Spomnil sem se imen, kot so Willsmis, Brucewillis... Na tega sem pa čisto pozabil!
Nekaj malega statistike
- 144.583 metrov filmskega traku
- 600 članov ekipe iz Maroka
- 600 članov ekipe iz Francije
- 20 članov ekipe z Malte
- 28 tednov priprav
- 4 dni neviht
- 9 oblek za Kleopatro
- 1 nos
- 8 mesecev post-produkcije
- 40 do 50 pomerjanj oblek od avgusta do oktobra
- 2 dni z 2.000 statisti
- 50 kostumov za glavne igralce
- in 2.500 kostumov za statiste
- 600 metrov blaga za glavne igralce
- in 11.000 metrov blaga za statiste
- 7.500 zvočnih efektov v filmu
- 120 glasbenikov
- 1500 golobic
- 23 kamel
- 41 konjev
- 19 mačk
- 17 žab
- 12 merjascev
- 3 krokodili
- 1 osel
- 1 jagnje
- 1 muha
- in Dogmatix
|
IMDB
